Glasovi svetov

Življenje človeka ali finančna in ekonomska transakcija? Gostji sta dr. Nina Vodopivec, ki se veliko ukvarja z vidiki dela, predvsem v tekstilni industriji in Eva Matjaž, ki zelo dobro pozna stanje na področju kulture in pasti transformacije kulturnega delavca v samostojnega podjetnika.

V oddaji Glasovi svetov bodo danes v ospredju delavci v industriji ugašanja, ljudje skozi boje preteklosti in sedanjosti, ko tovarna še zdaleč ni več sinonim za delavski razred. Gostji bosta dr. Nina Vodopivec z Inštituta za novejšo zgodovinoinEva Matjaž, ki zelo dobro pozna stanje na področju kulture, pasti transformacije kulturnega delavca v samostojnega podjetnika npr. Nova delavska terminologija namreč razkriva odsotnosti družbene odgovornosti in odgovornosti lastniških kapitalskih struktur do delavstva. Ta postaja skozi neoliberalni podjetniški model inovator in kreativec, ki skozi iluzijo osebne svobode hkrati skrbi za družbeni blagor in velikokrat aktivno in samoodgovorno skrbi tudi za samozapoljivost. Za razliko od določenih oblik kolektivizma, ko naj bi se odgovornost porazdelila in razpršila po skupnosti, v kateri ljudje vzpostavljajo odnose, poskrbijo za ekonomske, socialne in kulturne potrebe, predvsem pa so vključeni v delo, zdaj svet in sebe gledamo skozi optiko podjetniško racionalnih modelov, skozi kulturo politične racionalnosti, ki posamezniku nalaga osebno krivdo za finančni neuspeh (in mnogokrat značajske in kognitivne pomankljivosti, patološko naravo in napačne odločitve pri npr. poklicnih izbirah). Zaradi pomanjkanja materialnega in družbeno simbolnega kapitala, tako človek ostaja brez avtonomije ...

fotografija: Wikipedia

Na kakšen način so ekonomijo naše nekdanje države obvladovale monopolne strukture tujega kapitala, ki je namerno zaviral smiseln razvoj medvojne Jugoslavije in državo pretvoril v svojo surovinsko bazo? Ter koliko je k temu pripomogla sprega med jugoslovanskimi vladajočimi razredi in tujim kapitalom, koliko pa je bila to neobhodna usoda nerazvite agrarne države na periferiji kapitalističnega sveta?

Ko smo se južnoslovanski narodi po koncu prve svetovne vojne združili v skupno državo, je verjetno marsikdo pričakoval, da bo nova politična tvorba prinesla razcvet domačega gospodarstva, zdaj osvobojenega avstrijske ali ogrske nadvlade. In vendar se je - kot že velikokrat v zgodovini - izkazalo, da politična samostojnost ne prinaša nujno tudi gospodarske suverenosti. Še več, kot v svoji analizi iz konca 50-ih let preteklega stoletja ugotavlja srbski pravnik, ekonomist in zgodovinar Sergije Dimitrijević, je bilo gospodarstvo prve Jugoslavije pravzaprav skorajda v celoti v rokah tujega kapitala, ki je - močno zvezan s skorumpirano državno administracijo in politiko - postavljal zakone, ustanavljal kartele, držal monopole in skrbel, da Jugoslavija ni razvila lastnih zmožnosti, ampak je funkcionirala predvsem kot surovinska baza za bogatejše evropske države, njeni delavci pa so imeli še leta 1938 najdaljši delavnik od vseh držav, za katere je to statistiko beležilo Društvo narodov. Kako je torej tuji kapital krojil usodo naše nekdanje države ter kaj nam to pove o splošni naravi odnosov med razvitimi kapitalističnimi centri in njihovim manj razvitim obrobjem, ki so še kako aktualni tudi danes? O vsem tem se bomo ob Dimitrijevićevi knjigi, ki je pod naslovom Tuji kapital v gospodarstvu bivše Jugoslavije nedavno izšla pri založbi Sophia, za tokratne Glasove svetov pogovarjali s prevajalcem dela, sociologom dr. Markom Kržanom. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Od izdaje Splošne šolske naredbe, s katero je habsburška vladarica v svojih dednih deželah uvedla obvezno splošno osnovno šolstvo, letos mineva 250 let

Domače naloge, težke »kontrolke«, nareki, mučna spraševanja pred tablo … Vse to in še kaj, česar se spominjamo iz časov, ko smo gulili šolske klopi, ima svoje korenine v dokumentu, ki ga je pred četrt tisočletja, decembra leta 1774, na Dunaju izdala Marija Terezija. Gre za Splošno šolsko naredbo, s katero je razsvetljena vladarica v veliki večini habsburških dednih dežel – tudi na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Goriškem – položila temelje javnemu, obveznemu osnovnemu šolstvu.

Toda: kakšne ideje so jo vodile pri tej daljnosežni odločitvi? Kakšne cilje je pravzaprav zasledovala, ko se je nenadoma odločila, da bodo nove generacije njenih podanikov morale v šolo? Kje je našla nemajhna sredstva, potrebna za vzpostavitev delujoče osnovnošolske mreže širom po monarhiji? Česa vsega so se otroci v teh šolah učili? In, seveda, kako uspešna je navsezadnje bila terezijanska šola, ko je šlo za dvig splošne stopnje omike v deželah pod habsburško oblastjo; so se, drugače rečeno, predniki današnjih Slovencev, Čehov in Avstrijcev učili hitreje in bolje kakor pa njihovi sodobniki v drugih evropskih deželah oziroma državah, kjer so v tistih letih in desetletjih menda prav tako vpeljevali institucijo obvezne osnovne šole?

To so vprašanja, ki smo jih v tokratnih Glasovih svetov pretresali v pogovoru s teologom, rusistom in zgodovinarjem, dr. Simonom Malmenvallom, med drugim tudi predavateljem na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, ki pa kot eden izmed kustosov, zaposlenih v Slovenskem šolskem muzeju, bdi nad pomembnim delom slovesnih aktivnosti, s katerimi bodo v Muzeju obeležili 250. obletnico začetkov obveznega osnovnega šolstva pri nas.

foto: von Maronov portret Marije Terezije iz leta 1772, izrez (Pokrajinski muzej Ptuj/Wikipedija)

Na osebni ravni gre pri materinski rani za nabor omejujočih prepričanj in vzorcev, ki izvirajo iz zgodnje dinamike z materjo in povzročajo težave na številnih področjih odraslega življenja

Priznanje boleče dinamike z materjo in pogovor o tem se v splošnem še vedno smatra za tabu. Tudi zato, ker je v naši družbi mati večinoma obravnavana kot svetnica, ki se žrtvuje za naše dobro, trpeča cankarjanska mati, ki smo ji dolžni hvaležnost. Na osebni ravni gre pri materinski rani za nabor omejujočih prepričanj in vzorcev, ki izvirajo iz zgodnje dinamike z materjo in povzročajo težave na številnih področjih odraslega življenja. Materinska rana kot družbeno stanje, ki se je ukoreninilo v patriarhatu, sicer obstaja tudi na kulturni, duhovni in planetarni ravni, a vse se začne z nagovarjanjem in celjenjem na osebni, piše magistrica psihologije in pisateljica Bethany Webster v svoj knjigi Notranja mati in tako podaja intrigantno odskočno desko za ukvarjanje s to tematiko in njene razsežnosti ter vplive. O materinski rani, ki je pravzaprav medgeneracijska travma, se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič pogovarjala z gostjama, strokovnjakinjama:

- prof. dr. Metko Kuhar, socialno psihologinjo, ki je zaposlena kot predavateljica in raziskovalka na Univerzi v Ljubljani, terapevtsko pa dela v okviru Metta.si.

- Metko Furlani, univ. dipl. sociologinjo in certificirano psihodinamsko psihoterapevtko z evropsko diplomo iz psihoterapije, ki je tudi predsednica Častnega razsodišča Slovenske krovne zveze za psihoterapijo.

Pogovor z evolucijskim biologom Petrom Trontljem

»Seveda, to je vprašanje, ki ga zelo velikokrat slišimo. Kaj je najboljši dokaz, da je imel Darwin prav? Dokažite, da evolucijska teorija drži,« pravi predavatelj za evolucijo in zoologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani prof. dr. Peter Trontelj. Za oddajo Glasovi svetov je pojasnil nekatera naključno izbrana spoznanja in dejstva, mite ter tudi zmote o evoluciji. Čeprav od prvega izida prelomne Darwinove knjige O izvoru vrst letos mineva 165 let, je namreč razmišljanj in vprašanj za evolucijsko biologijo kvečjemu vedno več in ne manj. Pripravil Iztok Konc.

Spolna vzgoja v slovenskem izobraževalnem sistemu poteka medpredmetno, poudarek je na bioloških, reproduktivnih in javnozdravstvenih vidikih spolnosti. Svetovna zdravstvena organizacija na podlagi raziskav in dejstev, o katerih se strinja znanstvena skupnost, priporoča celovito, sistematično in starosti otrok in mladih prilagojeno spolno vzgojo.

Spolnost je tisto področje človekovega vsakdanjega življenja, ki je bilo od nekdaj predmet discipliniranja, nadziranja in moraliziranja. Čeprav pravimo, da živimo v času permisivne liberalne spolne kulture, ki spolnost uokvirja v polje soglasja in jo ločuje od reprodukcije, so pogledi na spolnost in spolno vzgojo še vedno zelo različni. Zakaj je tako, lahko pojasni tudi pogled v zgodovino.

Kakšen je bil odnos do spolnosti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ki ga je zaznamoval vzpon meščanstva in katoliške morale, kakšni premiki so se zgodili po drugi svetovni vojni in kje smo danes? Zgodovinarka dr. Maja Vehar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je raziskala smernice spolnovzgojnega dela od 50. do 70. let 20. stoletja v Sloveniji. O zgodovine spolne vzgoje se je za tokratno oddajo Glasovi svetov z njo pogovarjala Urška Henigman.

Spolna vzgoja II

»Kdor na dan enakonočja stoji pred zahodnim vhodom v tempelj Angkor Wat v Kambodži, vidi, kako sonce vzhaja točno nad osrednjim stolpom templja,« opisuje vznemirljivo vsakoletno predstavo pred množico popotnikov, turistov in vernikov umetnostna zgodovinarka Mija Oter Gorenčič

Sogovornica tokratnih Glasov svetov dodaja, da so astronomski pojavi ljudi vznemirjali že od nekdaj. O tem pričajo številne upodobitve nebesnih teles in tudi tlorisi zgradb na vseh koncih sveta. »Prehodi so bili, so in bodo ostali pomembne simbolne točke,« pritrjuje filozof in religiolog Igor Škamperle. Pravi, da se na točke prehoda opirajo številni stari kulti in tudi krščanstvo. Prisluhnite oddaji Glasovi svetov na letošnje enakonočje. S prof. dr. Mijo Oter Gorenčič (ZRC SAZU) in prof. dr. Igorjem Škamperletom je o svetlobi in temi, rojstvu in smrti, o soncu in luni, božjem in človeškem govoril Iztok Konc. Foto: សុខគឹមហេង/ WikimediaCommons, cc  

Z dr. Irene Mislej o argentinski zgodovini, polni barakarskih naselij, bogatih veleposestnikov, gospodarskih razcvetov in kriz ter vojaških udarov in gverilskih bojev, pa tudi najrazličnejših usod tja izseljenih Slovencev

Razumeti drugo največjo južnoameriško državo nikakor ni lahka naloga v trenutku, ko jo pesti več kot dvestoodstotna letna inflacija in huda zadolženost, kar 40 odstotkov Argentincev živi pod pragom revščine, za predsednika pa so izvolili ekscentričnega in kričavega samooklicanega anarhokapitalista Javierja Mileia, ki vihti motorno žago, se pogovarja s psi in skuša demontirati vse javne sisteme ter v državi uvesti dolar. In vendar verjetno v Sloveniji ni veliko ljudi, ki bi nam to na videz popolnoma kaotično stanje v Argentini - predvsem pa zgodovinske silnice, ki so do njega pripeljale - lahko poskušali pomagati razumeti bolje, kot prav današnja gostja, ki je tam preživela celih prvih trideset let svojega življenja. V tokratnih Glasovih svetov boste lahko slišali nekaj izsekov iz dolgega pogovora z dr. Irene Mislej, umetnostno zgodovinarko, ki se je takoj po drugi svetovni vojni v Buenos Airesu rodila primorskim staršem, potem pa konec 70-ih let pred vojaško diktaturo pobegnila v Ljubljano. O argentinskih družbi, zgodovini in politiki, ki bi nas nenazadnje morale zanimati že zaradi velike slovenske skupnosti, ki živi v tej državi, se je z Irene Mislej pogovarjala Alja Zore.

Foto: peronistični shod leta 1951, Wikipedija, javna last

Z Irene Mislej smo na Prvem programu pripravili tudi portretno oddajo Razkošje v glavi, vabljeni k poslušanju: Irene Mislej

Če muzeji hranijo beninske brone in druge osupljive artefakte, ki so jih Evropejci naropali na brutalnih kolonialnih ekspedicijah po Afriki, mar to pomeni, da so naši templji civilizacije pravzaprav templji barbarstva?

Znameniti nemško-judovski filozof Walter Benjamin je nekoč pripomnil, da so vsi spomeniki civilizacije pravzaprav spomeniki barbarstva. Resnico te, na prvi pogled precej protislovne misli si lahko dobro predočimo, če pomislimo na usodo tako imenovanih beninskih bronov. Ko so namreč leta 1897 nenasitni kolonialni apetiti vodili Britance k napadu na kraljestvo Benin – gre za eno najstarejših, najbogatejših, najmočnejših držav v Afriki, ki se je nahajala na ozemlju današnje zahodne Nigerije –, so njegovo prestolnico, Edo, zravnali z zemljo, neprecenljive umetnine iz kraljeve palače pa odpeljali s seboj. Ti artefakti, med katerimi bržčas največjo slavo uživajo prelepe skulpture in reliefi iz brona, se danes menda nahajajo v več kot 150 muzejih po vsem svetu – od Tokia do San Francisca.

Marsikomu ob tem najbrž odleže, saj so tako – če je bilo že kraljestvo uničeno – vsaj neprecenljive beninske umetnine na varnem, toda po prepričanju Dana Hicksa, profesorja sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu, kustosa za svetovno arheologijo v enem tamkajšnjih muzejev in avtorja intrigantne razprave Brutalni muzeji : beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, so muzejske in galerijske institucije, ki naj bi bile ravno templji civilizacije, na ta način pravzaprav pripomogle prikrivati resnični, se pravi barbarski, značaj britanskega oziroma evropskega kolonialnega projekta. Še več, zdi se, da nam hoče Hicks v svoji knjigi, ki je pod založniškim okriljem koprskega društva Zrakogled ter Univerze v Ljubljani pred nedavnim izšla v slovenskem prevodu, za katerega je poskrbela Iva Jevtić, dopovedati, da muzeji in kolonializem nujno potrebujejo eden drugega.

Če je tako, pa se pred nami odpira cela kopica vprašanj, ki segajo od neposrednega razmisleka, kaj storiti z beninskimi broni, do načelnega razmisleka o tem, kakšni bi morali biti etični standardi, ki jih pri svojem delu upoštevajo ne le muzejske institucije, ampak tudi zgodovinarji, arheologi, antropologi in drugi humanisti, brez katerih delovnih naporov muzeji seveda ne morejo shajati. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili etnologa in antropologa dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Hicksovim Brutalnim muzejem pripisal spremno besedo.

foto: beninski broni, razstavljeni v Britanskem muzeju l. 2023 (Geni, Wikipedia)

Med pravicami, ki pa niso vsem zagotovljene, je tudi pravica do uporabe maternega jezika, vendar po lanskih podatkih kar 40% svetovnega prebivalstva nima dostopa do izobraževanja v jeziku, ki mu je najbližji, ga najbolj razume in najbolje govori. V maternem jeziku tudi najbolj globoko čustvujemo in lažje mislimo.

V slovenščini sanja približno dva in pol milijona ljudi, če drži, da v situacijah, ki jih ne moremo nadzorovati, prikličemo materinščino, doma ali nekje drugje, čeprav v vsakdanjih situacijah uporabljamo drugi ali tretji jezik. Na mednarodni dan maternega jezika o naših ponotranjenih razsežnostih jezika s profesorico doktorico Nado Šabec, ki je pri ameriških Slovencih odkrila tudi zanimive iznajdbe in tvorbe besed. Pred nekaj leti je izdala tudi monografijo Slovenski izseljenci in njihovi potomci v Severni Ameriki: obrazi identitete. S prevajanjem in učenjem južnoslovanskih jezikov pa se ukvarja Lara Mihovilović, ki jo zanimajo predvsem širjave mišljenja in jezika. V pogovoru z njima Magda Tušar.

foto: kurentovanje med clevelandskimi Slovenci (Edsel Little, Wikipedia)

Slovita indijska pisateljica Arundhati Roy v esejih, ki jih je zbrala v knjigi Azadi in ki so pred nedavnim izšli v slovenskem prevodu, izrisuje resnično zagatno sliko družbeno-političnih razmer v svoji domovini

Združeni narodi ocenjujejo, da je aprila lani Indija prehitela Kitajsko in tako postala država z največ prebivalci. Po približno dveh desetletjih neprekinjene, strme gospodarske rasti se na Podcelini ponašajo tudi s statusom pete največje svetovne ekonomije, no, v zunanji politiki pa vlada v New Delhiju očitno spretno krmari med interesi Združenih držav in Rusije, spričo česar je videti, da teža indijskih besed na mednarodnem odru nezadržno narašča. V tem kontekstu se zunanjemu opazovalcu kaj lahko zazdi, da je tri četrt stoletja po osvoboditvi izpod britanskega kolonialnega jarma pred Indijo resnično svetla prihodnost. Pa ni nujno tako.

Kdor namreč bere romane in eseje Arundhati Roy, danes ene najbolj proslavljenih pisateljic s Podceline, bo hitro uvidel, da ima tamkajšnja zgodba o uspehu tudi svojo senčno plat. Pravzaprav zelo senčno. V enem izmed esejev, zbranih v zbirki Azadi : svoboda, fašizem, književnost, ki so v slovenskem prevodu prav pred nedavnim izšli pod okriljem Založbe /*cf., Arundhati Roy na primer piše takole: »Indija v resnici ni država. To je celina. Bolj zapletena in raznolika, z več jeziki […], več narodi in narodnostmi, več staroselskimi ljudstvi in verstvi, kot jih premore vsa Evropa. Samo predstavljajte si, kako je ta širni ocean, ta krhki, občutljivi družbeni ekosistem, nenadoma zasegla hindujska supremacistična organizacija, ki verjame v doktrino ene nacije, enega jezika, ene veroizpovedi in ene ustave.«

Nam pisateljica hoče povedati, da se v orjaškem prostoru med Himalajo in Indijskim oceanom pravzaprav rojeva nekakšen fašizem? Kaj to pomeni za vse tiste Indijke in Indijce, ki se zaradi svoje verske, etnične ali jezikovne identitete ne zmorejo prepoznati v doktrini homogene nacije? Bi, ne nazadnje, morali biti vsi tisti, ki jim je na tem svetu še mar za demokracijo, zaradi Indije zaskrbljeni, prav kakor so zaskrbljeni zaradi Donalda Trumpa, Recepa Tayyipa Erdoğana ali Vladimirja Putina? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologinjo in predavateljico na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, dr. Ano Kralj, ki je eseje Arundhati Roy prevedla, ter našo radijsko kolegico in filmsko kritičarko, Petro Meterc, ki jim je pripisala spremno besedo.

foto: pripadniki skrajne hindujsko-nacionalistične organizacije Rashtriya Swayamsevak Sangh marširajo po ulicah Bhopala v osrednji Indiji (Suyash Dwivedi / Wikipedia)

Zakaj so si študentje protestniki s konca šestdesetih za svoj umetnostni izraz izbrali modernizem, ki je bil takrat star že pol stoletja? Kaj je to pomenilo za njihova revolucionarna prizadevanja in kaj za zgodovino umetnosti?

Okoli leta 1910 se je z Igorjem Stravinskim v glasbi pa Pablom Picassom v slikarstvu ter T. S. Eliotom v književnosti uveljavil modernizem. Na začetku je to bilo radikalno, revolucionarno gibanje, ki je hotelo načine našega doživljanja sveta in samih sebe v njem uskladiti z novimi spoznavnimi horizonti, ki so se prav tedaj odpirali, zahvaljujoč pač teoriji relativnosti, psihoanalizi, drugi industrijski revoluciji in vzponu množičnega, revolucionarnega delavskega gibanja. Modernizem je bil pri tem uspešen, pravzaprav celo tako zelo, da se je nenavadno hitro in globoko vpisal v svetovni umetnostni kanon, njegovi pionirji pa so postali planetarno prepoznavne kulturne ikone, ki so se najpozneje do sredine 20. stoletja preobrazili tudi v največje zaslužkarje v globalni kulturni industriji.

Zato je vsaj malo nenavadno, da so študentski protestniki, ki so maja 1968 preplavili najprej ulice Pariza zatem pa še drugih mest po Evropi in Ameriki, modernizem vzeli za svoj umetnostni izraz. Če so namreč mladi demonstranti tedaj hoteli na smetišče zgodovine poslati meščansko nacionalno državo z vsemi njenimi represivnimi in ideološkimi aparati vred ter vzpostaviti družbo, ki bo prekinila z nasiljem, neenakostjo, patriarhatom, idejnim konformizmom in potrošništvom, tedaj je resnično nenavadno, da so se sklicevali in si pomagali z modernističnimi umetnostnimi praksami, ki jih je, kot rečeno, meščanski svet že pred časom razmeroma uspešno integriral v svoje predstavne horizonte …

Ta paradoks v še sveži razpravi Zadnja sezona modernizma in maj ’68 zaposluje akad. dr. Marka Juvana, raziskovalca na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ter predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti. Pri tem pa Juvana v knjigi, ki je izšla pri založbi LUD Literatura, ne zanima samo dogajanje v Parizu, v Franciji oziroma, širše, na Zahodu, ampak se tudi sprašuje, kakšen je bil odnos med študentskimi protestniki in umetnostnim – še zlasti, kajpada, literarnim – modernizmom v Sloveniji, kjer seveda nismo imeli meščanske, kapitalistične temveč socialistično družbeno ureditev in kjer, za nameček, modernisti sploh še niso bili del nacionalnega umetnostnega kanona – pa naj gre za Kosovelove Integrale, za Podbevškovega Človeka z bombami ali za Grumov Dogodek v mestu Gogi. Do kakšnih zaključkov se je dr. Juvan v tem smislu navsezadnje dokopal, smo v pogovoru z njim preverjali v tokratnih Glasovih svetov.

foto: notranja grafična oprema druge pesniške zbirke Tomaža Šalamuna Namen pelerine, 1968, izrez (Goran Dekleva)

Človek se vpraša, kakšno vlogo ima v življenju delo

Zadnja tri leta je naša življenja v veliki meri krojil covid. Kako velik je bil ta vpliv pričata sogovornici tokratne oddaje Glasovi svetov, ki pravita, da se na njunem raziskovalnem področju čas zdaj velikokrat razdeli na tistega pred, med in po epidemiji novega koronavirusa. V studio smo povabili psihologinji prof. dr. Saro Tement in doc. dr. Katjo Kerman z Oddelka za psihologijo Univerze v Mariboru. Obe raziskujeta področje psihologije dela in organizacij. Še zlasti ju zanimajo prednosti in slabosti nove delovne realnosti, ki nam je prinesla zoom sestanke, delo od doma, službeni mail na telefonu, deljen delovni čas.

Dr. Tement in dr. Kerman pravita, da vsaka kriza ali izredna situacija vodi človeka do razmišljanja o lastnem življenju in o tem, kaj je zanj pomembno. Človek se vpraša, kakšno vlogo ima v življenju delo. Kako zelo dragoceni so v primerjavi s časom, preživetim v službi, trenutki prostega časa in zasebnosti v družbi bližnjih. O problematiki vdora dela v zasebno življenje in obratno govori oddaja, ki jo je pripravil Iztok Konc. Foto: UI

V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.

Vse odkar je irski pisatelj Bram Stoker leta 1897 objavil Drakulo, grozljivi roman o mračnem transilvanskem grofu, ki svojim žrtvam pije kri, v zahodni popularni kulturi – pa naj gre za knjige, računalniške igrice, filme ali televizijske serije – kar mrgoli od vampirjev. Je pa najbrž treba reči, da se le maloštevilni bralci, igralci oziroma gledalci, ki se navdušujejo nad kolikor strašljivimi toliko neustavljivo privlačnimi krvosesi, zavedajo, da si Stoker vampirjev ni izmislil sam, temveč si jih je sposodil – in sicer iz starih mitoloških zgodb, ki so krožile med različnimi slovanskimi ljudstvi.
Dejstvo, da so izvori priljubljenih zgodb o vampirjih trdno zapredeni v meglo nevednosti, pa slej ko prej kaže na neko širšo razsežnost, ki se v splošnem drži slovanske mitologije; če jo namreč postavimo ob bok grško-rimski, nordijski ali indijski, hitro ugotovimo, da bajk o slovanskih bogovih, pošastih in junakih kratko malo ne poznamo, še kako pa, seveda, poznamo zgodbe o Zeusu, o Fenrirju ali o Ardžuni. Zakaj neki torej slovanska ostaja v senci drugih mitologij – in to celo med Slovani samimi? Kako bogata je v resnici? Kaj nam, ne nazadnje, mitološke zgodbe, ki so dospele do nas iz širokega prostora med Julijci in Uralom, govorijo o Slovanih posebej in o condition humaine nasploh?
To so vprašanja, ki so nas lani pozno jeseni zaposlovala v Kulturnem fokusu na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Svetlano Slapšak, pogovor z ugledno antropologinjo pa v poslušanje ponjuamo še v tokratnih Glasovih svetov. Naša gostja je namreč prav tako opazila veliko belo liso na vzhodni strani mitološkega zemljevida stare celine in jo – ob pomoči v Sloveniji živečega ameriškega pisatelja in umetnostnega zgodovinarja Noaha Charneyja – sklenila zapolniti; tako sta s Charneyjem napisala in pri ugledni britanski založbi Thames&Hudson prav pred nedavnim izdala knjigo The Slavic Myths, se pravi: Slovanski miti, ki naj bi bralce z vsega sveta naposled seznanila ne le z vampirji, ampak tudi z volkodlaki, vilami, žarpticami, Baba Jago, Perunom, Velesom, Mokoš, Triglavom in drugimi bitji slovanske mitologije.

foto: žarptica, detajl z naslovnice knjige The Slavic Myths (Goran Dekleva)

Grofje Celjski so imeli na svojem vrhuncu v lasti 12 mest, 30 trgov in kar 125 gradov. Toda: kdo so bili ljudje, ki so orjaško premoženj plemičev iz mesta ob Savinji v resnici upravljali?

Celjski grofje so bili skoraj zagotovo najvplivnejša, najmočnejša srednjeveška plemiška rodbina, ki je imela svoje matične posesti na ozemlju današnje Slovenije. A kaj to zares pomeni? – Večina ljudi bi danes najbrž odgovorila, da visoko mesto, ki so ga Celjani zavzemali v zapletenih strukturah moči in časti pozno-srednjeveške Evrope, najlažje naznačimo, če se spomnimo, da je bila v prvi polovici 15. stoletja Barbara, najmlajša hči celjskega grofa Hermana II., pravzaprav kraljica, žena Sigismunda Luksemburškega, cesarja Svetega rimskega cesarstva ter nemškega, češkega in ogrskega kralja. Da se Luksemburžani niso poročali kar tako, je pač jasno vsakomur.

A morda so, ko govorimo o celjski moči in njihovem vplivu, še nekoliko bolj povedne številke; pod gospostvo Celjskih je namreč ob izumrtju rodbine v moški liniji – to je bilo leta 1456 – sodilo 12 mest, 30 trgov in kar 125 gradov. Prav te bogate posesti so grofom iz mesta ob Savinji namreč omogočale, da so vodili svojo ambiciozno politiko. A medtem ko so se grofje ubadali s kovanjem dinastičnih povezav in se, kadar je bilo to treba, z mečem v roki postavljali po robu svojim tekmecem – pogosto Habsburžanom –, je nekdo seveda moral skrbeti za materialno podstat celjske moči, se pravi za njihove posesti. In prav tem ljudem smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, raziskovalca pri Narodnem muzeju Slovenije, dr. Jaka Banfija, ki je lani obranil doktorsko disertacijo, v kateri se je posvetil natanko, pogojno rečeno, uradnikom, ki so služili Celjskim grofom.

foto: grad Žovnek, matični grad grofov Celjskih (Goran Dekleva)

O protislovjih meritokratične družbe, kot jih razriva satirična distopija znamenitega sociologa Michaela Younga, v kateri prav vsakdo v družbi zaseda mesto, ki mu pripada po sposobnostih in trudu

Verjetno je res, da so najmočnejše tiste ideje in verjetja, ki se jih ljudje niti ne zavedamo zares oziroma jih jemljemo za samoumevne. In med take dandanes skorajda gotovo spada ideja meritokracije - ideja, da si v družbi napredovanje zaslužijo tisti najbolj sposobni in delavni, ki lahko k družbi kot celoti tudi najbolj pripomorejo. Težave nastopijo, tako se nam zdi, bolj zato, ker to načelo nikakor ni dosledno upoštevano: ker zaposlovanja in napredovanja velikokrat potekajo tudi s pomočjo poznanstev ali sorodstvenih vezi, ker smo ljudje še vedno podvrženi celi vrsti bolj ali manj zavestnih diskriminacij in ker , nenazadnje, predvsem zaradi različnih socialnih okoliščin ob rojstvu, niti nimamo enakih priložnosti razviti se in pokazati svojih talentov. To splošno sprejeto poveličevanje meritokracije pa se postavi nekoliko na glavo, ko beremo knjigo Vzpon meritokracije enega največjih sociologov preteklega stoletja Michaela Younga, ki nas skozi mešanico satiričnega distopičnega romana in sociološke razprave popelje v svet prihodnosti, kjer so načela meritokracije resnično in dosledno pripeljana do svoje skrajnosti. O tem, kako nam to zanimivo besedilo, ki je v originalu izšlo že leta 1958, nedavno pa so ga pri založbi Kritna izdali tudi v slovenščini, lahko pomaga premisliti koncept, ki ga danes prejkone jemljemo za samoumevnega, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z dr. Mitjo Sardočem, raziskovalcem na Pedagoškem inštitutu ter na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, ki je Youngov Vzpon meritokracije tudi prevedel in mu pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Intervju z raziskovalko dr. Rys Farthing, direktorico raziskovanja in politik pri Reset Tech

V zadnji letošnji oddaji Glasovi svetov se oziramo v minulo leto, ki je bilo prelomno na področju regulacije tehnoloških gigantov in ekonomije pozornosti v Evropski uniji. Je ta regulacija spremenila poslovni model ekonomije pozornosti, ki temelji na ekstrakciji in preprodaji osebnih uporabniških podatkov in ciljanem sporočanju ljudi v realnem času in prostoru? Je splet postal varnejše okolje za mladoletne uporabnice in uporabnike, kar tudi eden od ciljev regulacije? To so preverile raziskovalke in raziskovalci pri mednarodni nevladni organizaciji Reset Tech. Z direktorico doktorico Rys Farthing se je pogovarjala Urška Henigman.

Reset Tech

Mladi, zasebnost in zaupanje v Sloveniji

dr. Rys Farthing

Zgodovina slovenskega seznanjanja z Japonsko je zgodba o osupljivo hitrem napredovanju in poglabljanju globalizacije, ki pa vendar nikoli ne poteka premočrtno, saj jo spremljajo tudi predsodki in nerazumevanje

Čeprav so podjetni portugalski trgovci in zavzeti misijonarji do Japonske dospeli že sredi 16. stoletja, je celo v očeh najbolje izobraženih Evropejcev dežela vzhajajočega sonca dolgo ostajala nekakšna terra incognita, neznano in skrivnostno otočje na skrajnem robu sveta. No, kar je veljalo za prebivalce stare celine nasploh, pa je še toliko bolj veljalo za naše prednike v slovenskih deželah. Kakor namreč v knjigi Od popolne neznanke do prisrčne prijateljice – ta je pred nedavnim izšla pod okriljem Inštituta za novejšo zgodovino – ugotavlja zgodovinar dr. Aleš Gabrič, je prve omembe Japonske v časopisih in knjigah, ki so izhajali na našem ozemlju, zaslediti šele v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja. Pa ti zapisi svojim bralkam in bralcem menda niso sporočali bistveno več od tega, da naj bi Japonci radi uporabljali pahljače.

To pomeni, da smo Slovenci v manj kot dveh stoletjih napredovali od skoraj popolnega neznanja do položaja, ko so Ozujevi in Kurosawovi filmi, Hokusajeve grafike, Bashōvi haikuji, Murakamijevi romani ali Miyazakijeve risanke nepogrešljiv del splošne omike … da o mestu, ki ga v naših vsakdanjih življenjih zasedajo ikebane, sudoku, računalniki in brezhibno izdelani avtomobili, niti ne govorimo. Zgodovina slovenskega seznanjanja z Japonsko je, drugače rečeno, zgodba o osupljivo hitrem napredovanju in poglabljanju globalizacijskih procesov, ki pa vendarle ne potekajo premočrtno, brez ovinkov ali zaprek. Kako so se torej skozi čas spreminjali naši pogledi na deželo vzhajajočega sonca, kako je resnična vednost v tem kontekstu hodila vštric s stereotipi in predsodki pa tudi kakšni so obeti za nadaljnjo gospodarsko in kulturno izmenjavo z Japonsko, smo v tokratnih Glasovih svetov preverjali v pogovoru z dr. Gabričem.

foto: Katsushika Hokusai - Dober veter, jasno jutro iz grafičnega cikla 36 pogledov na Fujiyamo, 1830-32 (Wikipedia, javna last)

Botanika je, kot kaže, tista pionirska naravoslovna disciplina, s katero je moderna, na eksperimentu in opazovanju utemeljena znanost v slovenskem kulturnem oziroma intelektualnem prostoru sploh dobila domovinsko pravico

Vse premalo se zavedamo, da slovenske kulturne zgodovine še zdaleč ne ustvarjajo samo umetniki in humanisti ampak, seveda, tudi fiziki, kemiki, biologi in drugi naravoslovci. Med temi pa nikakor ne gre prezreti enega najzgodnejših, botanika Giovannija Antonija Scopolija, sicer zdravnika v idrijskem rudniku živega srebra. Scopoli, ki se je rodil leta 1723 – pred natanko tremi stoletji torej – v dolini Fiemme na južnem Tirolskem, je na Kranjskem služboval sredi 18. stoletja, med 1754 in 1769, v tem času pa je spisal Floro carniolico (1760), sploh prvo znanstveno delo o naravi v Sloveniji.

Kar se je začelo razmeroma skromno, z eno samo knjigo, je že pol stoletja pozneje dobilo pomembno nadaljevanje oziroma nadgradnjo. Leta 1810 je bil namreč v Ljubljani – zahvaljujoč prizadevanjem Franca Hladnika, od čigar rojstva, mimogrede rečeno, prav letos mineva četrt tisočletja – ustanovljen Botanični vrt, danes najstarejša nepretrgano delujoča znanstveno-izobraževalna institucija pri nas.

Očitno je torej, da je, zgodovinsko gledano, prav botanika tista pionirska disciplina, s katero je moderna znanost dobila domovinsko pravico na slovenskih tleh. Zato – pa tudi v spoštljiv spomin na oba letošnja okrogla jubilanta, na Scopolija in Hladnika – smo v tokratnih Glasovih svetov skušali orisati zgodovino botanike na Slovenskem in opredeliti njeno vlogo v kulturni oziroma intelektualni zgodovini našega prostora. Pri vsem tem sta nam bila v pomoč naša gosta pred mikrofonom, vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani, dr. Jože Bavcon, ter raziskovalka z iste institucije, dr. Blanka Ravnjak.

foto: pomladanska podoba Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani (Nadaja/Wikipedija)

Psihologinja Andreja Avsec in nevrolog Zvezdan Pirtošek o svetlih in temnih plateh empatije

Empatija je psihološki konstrukt; je sposobnost razumevanja, kaj druga oseba čuti in misli. Empatija je v današnjem svetu cenjena. Ali bi bila zaželena tudi, če bi poznali njene temne plati? Za oddajo Glasovi svetov sta o empatiji spregovorila psihologinja dr. Andreja Avsec in nevrolog dr. Zvezdan Pirtošek.

Najprej klik na portal Fran, ki črpa iz različnih slovarjev. Tam piše, da po Slovarju slovenskega knjižnega jezika empatija pomeni vživljanje v drugega človeka. Še klik na najobsežnejšo spletno enciklopedijo – Wikipedijo. Prvi stavek pri opisu empatije pravi takole: Empatija je psihološka zmožnost zaznavanja čustev in izkušenj druge osebe zunaj lastne perspektive. Združljiva je s teorijo uma. K poslušanju oddaje Glasovi svetov na Arsu vas vabi Iztok Konc. Foto: Ars

So estetski posegi na vulvi v isti kategoriji kot pohabljanje ali rezanje ženskih spolovil?

V Rotterdamu je letos potekal kongres Evropskega združenja za spolno medicino, na katerem so številne strokovnjakinje in strokovnjaki seksologije in spolne medicine predstavljali aktualno dogajanje v svojih državah in na svojih strokovnih področjih. Med okroglimi mizami, ki so pritegnile pozornost, je bila tista o estetski kirurgiji ženskih spolovil. Slišali smo lahko, kakšni posegi obstajajo in kako se izvajajo, po predstavitvi pa se je vnela razgreta razprava o tem, kdaj, zakaj in kako opraviti himenoplastiko – rekonstrukcijo deviške kožice. Takrat je našo pozornost pritegnila kirurginja Jasmine Abdulcadir, ki je predsedovala temu panelu. Turškega kirurga, ki je trdil, da s temi operacijami pogosto pomaga ženskam in njihovim družinam, je namreč vprašala, katerim kirurškim priporočilom sledi? Takšna operacija namreč ne more biti izvedena po medicinskih standardih, ker jih ni, ne obstajajo, pogosto pa povzroči poškodbe vulve in vagine in izjemno vpliva na seksualno življenje teh žensk. Z Jasmine Abdulcadir smo se dogovorili za daljši intervju, ki smo ga po kongresu posneli na daljavo. Ker gre za tematiko, ki jo spremljajo številne polemike in razprave, na spletu poleg oddaje s prevodi, ki smo jo predvajali v etru, objavljamo tudi izvorni intervju v angleščini, da se ne bi kaj slučajno izgubilo s prevodom.

Dr. Andrej Šmuc: »Zmotno je mišljenje, da je bila klima v preteklosti enotna. Obstajale so tudi zelo brutalne klimatske spremembe.«

Zadnjih 2,4 milijona let se na Zemlji izmenjujeta dve obdobji: obdobje tako imenovane ledenodobne Zemlje in obdobje toplogredne Zemlje. Na primer v mlajšem triasu pred približno 13.000 leti je temperatura na Zemlji zgolj v desetih letih padla za deset stopinj. Predavatelj in raziskovalec Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani zato v luči podnebnih sprememb, vremenskih ujm in katastrof še zlasti opozarja, da ga bolj kot za naš planet, ki je preživel že marsikaj, skrbi za nas – za usodo ljudi. Več pa v pogovoru, ki ga je za oddajo Glasovi svetov na Arsu s prof. dr. Andrejem Šmucem posnel Iztok Konc. Foto: Pixabay

V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.

Skozi zgodovino se je odnos civilizacij in kultur do posameznih vrst živali nenehno spreminjal, vendar smo ljudje do nekaterih zelo občutljivi, do drugih pa velikokrat okrutni. Če so ljudje menili, da jim živali delajo škodo, jih napadajo, so zaradi njih v smrtni nevarnosti, se bojijo njihovega strupa ali velikih, požrešnih gobcev in razprtih čeljusti − te izkušnje, predsodke in občutja pa so podkrepili še z določenimi prepričanji, mitologijo in simboli −, je vse zelo razumljivo. Vse vendarle ni tako preprosto, saj ljudje na primer na Zahodu nismo razneženi le ob ljubkih majhnih domačih ljubljenčkih ali ob najdenih srnicah, ampak tudi ob zvereh in velikih živalih, kot je kit. Kita si ne zamišljamo, kot veliko ribo, ampak biva v naši zavesti kot inteligentni sesalec.
Načine deljenja njunih življenjskih prostorov, odnose ljudi do živali in živali do ljudi, so že od nekdaj regulirali. Iz preteklosti so namreč znani tudi sodni procesi, ko za povzročeno škodo niso sankcionirali le ljudi, ki so bili navadno lastniki živali (če se opremo na pravne podlage zibelk evropske civilizacije), ampak so se v sodnih postopkih morale za svoja dejanja zagovarjati tudi živali. Tokrat se bomo posvetili razmerju človek−žival znotraj rimskega prava, času, ko so nastajali tudi zametki lovskega prava in ko je zaradi velikega povpraševanje po medvedih teh zelo primanjkovalo.
Gost oddaje bo dr. Marko Kambič, redni profesor za rimsko pravo in pravno zgodovino na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Znanstveno se je ukvarjal z rimskim odškodninskim, stvarnim, dednim in kazenskim pravom ter vprašanjem prevzemanja rimskega prava v srednjeveški in novoveški Evropi, s poudarkom na ozemlju današnje Slovenije, ter njegovim vplivom na sodobno pravo. Posegel je tudi v polpreteklo ustavno zgodovino in na področje pravne terminologije ter zgodovine lokalne samouprave. Posebno pozornost je posvetil zgodovini kazenskega prava, kjer se je poleg raziskovanja njegovega razvoja na ozemlju današnje Slovenije posvetil predvsem vprašanjem recepcije rimskega kazenskega postopka, institutu silobrana in preučevanju zgodnje novoveških kazenskopravnih virov s poudarkom na kazenskem redu za Ljubljano z začetka 16. stoletja. Številne njegove raziskave ne ostajajo le na pravnozgodovinskem področju, ampak segajo v veljavno pravo z namenom, da bi njihovi rezultati pripomogli k reševanju sodobnih pravnih problemov.
Med drugim je ustanovni član in predsednik slovenskega društva za preučevanje 18. stoletja, član Državne volilne komisije ter dobitnik Valvasorjeve nagrade.

Biologi Nacionalnega inštituta za biologijo so na petih mestih v Sloveniji tri leta spremljali populacije čmrljev in čebel samotark

Pred našimi očmi poteka novo veliko izumrtje rastlinskih in živalskih vrst v zgodovini. Še posebej hitro izginjajo žuželke; med bolj prizadetimi vrstami so tudi divji opraševalci. Ti so za naše preživetje ključnega pomena. Vzroke, ki redčijo njihove vrste, je v oddaji Glasovi svetov nanizal dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo. S sodelavci je letos oddal poročilo triletnega spremljanja divjih čebel v Sloveniji.

Kakšno je torej stanje pri nas? Ali dr. Bevk ostaja optimist? Kako dolgo se bodo slovenski kmetje pri opraševanju in pridelavi hrane še lahko zanesli na naravo in na čebele samotarke, čmrlje in druge divje opraševalce? Zakaj so ti še posebej dragoceni in vredni več milijonov, če ne celo milijard evrov? Sprašuje Iztok Konc, odgovarja dr. Danilo Bevk. Foto: Blaž Koderman, Mojca Pibernik, Katarina Meža, Danilo Bevk

Društvo Čmrljica: https://oprasevalci.si/

Človek se je od pradavnine, danes verjetno to ne velja več, definiral v razliki in v razmerju do živali.

Primerjave med ljudmi in živalmi so tudi dandanes aktualne. Po njih so poimenovani rodovi staroselcev, različna društva, taborniki, skupine otrok v vrtcih, športni klubi. Z živalskimi imeni se psujemo in z izrazi zanje poudarjamo izstopajoče osebnostne lastnosti ter naša vedenja in lastnosti. Za tovrstno označevanje je značilna velika pomensko - kulturna pestrost. Za nas je slon neroden in počasen, drugod ga slavijo v veliko bolj svetli luči.

Vzporedno z banalno, prijetno in neprijetno profanostjo, pa je zanimo spremljati razvoj prvotno zastavljenih arhetipov skozi literaturo in pravljično zapuščino. Tu najdemo pravo zakladnico prepletajočih se motivov in simbolov, zakritih sporočil, ki jih še vedno razvozlavamo, pravilno prenašamo iz drugih kulturnih okolji in v naš čas tudi napačno prevajamo in izgubljamo njihov prvotni smisel. Gre za vrsto univerzalnih pomenov, ki se prenašajo skozi brezmejne prostore krajev in časov. V pravljicah so živalski liki počlovečeni, zato, da bi se človek, ki skozi njih ubeseduje in upodablja svoj vrednostni sistem (ne gre sicer samo za to funkcijo), v njih verjetno uzrl v svoji pravi, goli podobi. V oddaji Glasovi svetov bosta o tem govorili dr. Mateja Gaber, ki še posebej dobro pozna temo germanske mitologije in srednjeveške pesemske literature, v mitologijo in živalsko pravljico nasploh pa se bomo poglobili zdr. Mileno Milevo Blažič, ki prav tako sodeluje v skoraj dve leti trajajočem projektu Evropska noč raziskovalcev, z naslovom Humanistika, to si ti!, ki ga koordinira Filozofska fakulteta v Ljubljani, obraz in duša projekta pa je prav dr. Mateja Gaber.

O tem, kako so srednjeveški trgovci in bankirji vplivali ne le na ekonomijo, ampak tudi na družbo, politiko, mišljenje in umetnost krščanske Evrope ter s tem utrli pot kasnejšemu nastopu kapitalizma

Ko si zamišljamo srednji vek, se nam pred očmi praviloma zarišejo podobe vladarjev in plemičev, v rokah katerih je večina bogastva in ki naj bi skrbeli za mir na tem svetu, pa delovnih kmetov, ki pridno obdelujejo zemljišča fevdalnih gospodov, in nenazadnje duhovnikov, menihov in teologov, ki vztrajno skrbijo za zveličanje krščanskih duš. Manj pogosto pa pomislimo, da je v obdobju visokega in poznega srednjega veka, nekje od 11. stoletja naprej, v to idealno tridelno družbo začel vstopati še nekdo drug - in sicer trgovec ter kasneje bankir. Prav s tem dvema figurama, ki v srednjeveški družbi delujeta kot neke vrste znanilca novega sveta, se ukvarja tudi monografija znamenitega francoskega zgodovinarja Jacquesa Le Goffa z naslovom Trgovci in bankirji v srednjem veku, ki je v prevodu Nine Kanc nedavno izšla pri založbi Studia humanitatis. Ob njej bomo o tem, kakšen je bil srednjeveški trgovec oziroma bankir, v kaj je verjel, kako je svoje delo usklajeval s takrat še vedno globoko religioznim pogledom na svet, kakšno mesto je zasedal v srednjeveški družbi in kako se je pod vplivom njegovega delovanja nazadnje ta družba začela korenito spreminjati, za tokratne Glasove svetov govorili z dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom, ki je Le Goffovi knjigi pripisal tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: upodobitev italijanskih bankirjev iz Cocharellijevega kondeksa, nastalega v Genovi med 1330 and 1340 (British Library, Wikipedija)

V usodi človeka, ki se je osebno poznal tako z Gavrilom Principom kakor z Adolfom Hitlerjem, za nameček pa prehodil pot, ki iz bosanskega zakotja vodi vse do Stockholma, se po svoje zgošča zgodba evropskega 20. stoletja

Čeprav ni nobenega dvoma, da védenje o življenjskih usodah ljubih nam književnikov in književnic lahko pripomore k boljšemu razumevanju njihovih del – kako neki bi, na primer, pisal Dostojevski, ko bi ne bil epileptik, in kaj bi zaposlovalo Kafka, ko bi ne imel težavnega odnosa z očetom –, pa se pretesno naslanjanje na biografijo kaj lahko izteče v dolgočasno in omejujočo bralsko interpretacijo, v kateri pač ni ne prostora ne posluha za umetnikovo individualno kreativno gesto, za moč umetničine stvariteljske domišljije. Ko v roke jemljemo biografije velikih pisateljev, torej per definitionem stopamo na spolzek teren.

In vendar je treba reči, da smo ob branju sveže prevedene biografske knjige V požaru svetov, v kateri nemški publicist Michael Martens spretno in duhovito obnavlja življenjsko zgodbo Iva Andrića, na nenavadno trdnih, prav nič drsljivih tleh. Martensa namreč ne mika, da bi v Mostu na Drini, Travniški kroniki ali Prekletem dvorišču videl mehanično preslikavo dogodkov, ki so sicer zaznamovali nobelovčevo življenje, temveč hoče v specifični, absolutno idiosinkratični usodi velikega jugoslovanskega pisatelja ugledati zgodbo, v kateri se na metonimičen način zgošča in zrcali celotna zgodba evropskega 20. stoletja.

Kakšen pogled na staro celino se nam torej razpre, če jo motrimo skozi prizmo Andrićeve biografije? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili literarno komparativistko, dr. Seto Knop, ki je Martensovo delo V požaru svetov prevedla za založbo LUD Literatura.

foto: Andrić z ženo Milico ob prejemu novice o Nobelovi nagradi, 1961 (Stevan Kragujević, Wikipedia)

Akupunktura je v Sloveniji kot dopolnilna metoda zdravljenja kronične bolečine že dalj časa del javnega zdravstvenega sistema

Zdravnik doc. dr. Iztok Potočnik z Onkološkega inštituta v Ljubljani pravi, da je bil sprva do akupunkture skeptičen. Po opravljenem izobraževanju in uporabi akupunkture za zdravljenje bolečine in še nekaterih drugih zdravstvenih težav, pa vidi številne dobrobiti te zdravilne metode, ki izhaja iz tradicionalne kitajske medicine. Akupunktura temelji na taoistični filozofiji, ki pravi, da je bolezen le porušenje razmerja moči jina in janga. Cilj zdravljenja je ponovna vzpostavitev harmonije v telesu. Podrobneje v oddaji Glasovi Svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc.

Čeprav so se kar tri četrtine njegove monumentalne zgodovine izgubile, je tisto, kar je od Livijevega besedila ostalo, nepogrešljivo za razumevanje nastanka rimske republike in njenega velikega obračuna s Hanibalom in Kartagino

21. aprila leta 753 pr. n. št. je bil – tako vsaj pravi legenda – na sedmih gričih ob spodnjem toku reke Tibere ustanovljen Rim. Sprva majhen, nevpadljiv zaselek je, kot vemo, sčasoma zrasel v središče imperija oziroma v eno največjih, najbogatejših, politično in kulturno najvplivnejših mest vseh časov. In kako natanko je potekal ta meteorski vzpon? Kaj je imel Rim, česar niso imele Atene, Kartagina, Aleksandrija in druga velika mesta sredozemskega bazena?

To je, kajpada, kompleksno vprašanje, ki še danes zaposluje in razdvaja številne zgodovinarje, a eno je gotovo: sleherni upoštevanja vreden odgovor mora nujno upoštevati tudi to, kar so o zadevi povedali že Rimljani sami. V tem kontekstu pa kratko malo ni mogoče mimo pisanja nemara največjega izmed njihovih zgodovinarjev, Tita Livija, ki se je te problematike lotil v monumentalnem, temi nadvse primerno naslovljenem delu Ab urbe condita oziroma, po slovensko, Od ustanovitve mesta.

Ker je prvi zvezek Livijeve zgodovine v prevodu pokojnega filologa in literarnega zgodovinarja akad. dr. Primoža Simonitija pred nedavnim izšel pri Slovenski matici in ker se utemeljeno lahko nadejamo, da bodo v naslednjih letih izšli še drugi zvezki, s katerimi bomo slovenski bralke in bralci Livija naposled dobili v celoti, smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, o čem je pravzaprav pisal Livij, kako je to počel, kakšno mesto zavzema v kanonu latinske književnosti in zakaj je bil že skrajni čas, da dospe na naše knjižne police. O vsem tem in še čem smo se pogovarjali s filologom ter predavateljem na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Davidom Movrinom, ki kot urednik zdaj bdi nad projektom slovenske izdaje Livija.

foto: naslovnica slovenske izdaje Od ustanovitve mesta (Goran Dekleva)

Z zgodovinarjem dr. Juretom Ramšakom o tem, kako je Jugoslavija znotraj različnih pratform, prav posebej pa Gibanja neuvrščenih, skušala propagirati in udejanjati pravičnejše mednarodno ekonomsko povezovanje od tistega, ki ga je po drugi svetovni vojni vodil Zahod z Združenimi državami na čelu

Ko se je po drugi svetovni vojni začel intenziven proces osamosvajanja prej koloniziranih dežel, so te lahko kmalu opazile, da njihova nova politična samostojnost še zdaleč ni prinesla tudi pričakovane ekonomske neodvisnosti, prosperitete in razvoja. Še več, kljub dekolonizaciji se je globalna neenakost med severom in jugom med letoma 1938 in 1966 več kot podvojila. Ni torej nenavadno, da so se novoustanovljene države tretjega sveta že kmalu po drugi svetovni vojni začele povezovati v poskusih, da bi se - v sicer izrazito bipolarnem svetu hladne vojne - vzpostavile kot vsaj delno samostojen akter ter se zavzele za globalizacijo, ki bi potekala drugače, kot jo je vodil razviti svet z Združenimi državami Amerike na čelu. In kot močan akter v tej skupini držav se je po sporu s Sovjetsko zvezo leta 1948 vzpostavila tudi socialistična Jugoslavija, ki je že leta 1950 naznanila, da poglavitna grožnja globalni stabilnosti in miru ni ideološki razkol med Vzhodom in Zahodom, ampak prav neznanski prepad med bogatimi narodi severne hemisfere in obubožanim jugom zemeljske poloble.

Kako je torej naša nekdanja država znotraj različnih platform, prav posebej pa Gibanja neuvrščenih, skušala propagirati drugačno mednarodno ekonomsko povezovanje? Kakšna naj bi po mnenju Jugoslavije in njenih takratnih zaveznikov ta drugačna globalizacija sploh bila? Koliko so bili ti predlogi odmevni in kakšni so bili njihovi konkretni poskusi uresničevanja? Ter zakaj je na koncu tudi drugi veliki val globalizacije, ki je svet zajel v 70-ih in 80-ih letih, dokončno pa svojo zmago razglasil s padcem berlinskega zidu, potekal po povsem drugačnem ideološko-ekonomskem ključu in ne po principih, k so jih propagirale države globalnega juga? To je nekaj vprašanj, ki se jih bomo dotaknili v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper dr. Jureta Ramšaka. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

foto: voditelji glavnih pobudnic ustanovitve Gibanja neuvrščeniih - Indije (Džavaharl Nehru), Gane (Kwame Nkrumah), Egipta (Gamal Abdel Naser), Indonezije (Ahmed Sukarno) in Jugoslavije (Josip Broz Tito)

Misel, da vedno vemo več, kot lahko povemo, se zdi precej očitna. Pravzaprav se na najbolj banalni, vsakdanji ravni redno srečujemo s tem problemom, ko pač že česa ne znamo dobro upovedati, ko ne najdemo pravih besed. A ta poanta, ki je danes tako razširjena, da se sliši kot obče mesto, pravzaprav skuša izpostaviti nekaj mnogo bolj temeljnega in bolj daljnosežnega, kot je zgolj pomanjkanje pravih besed. Osvetliti namreč skuša tiste razsežnosti védenja in osmišljanja sveta, ki se vedno in nujno izmaknejo besedam, in ki obenem tvorijo tako nujni temelj vsake vednosti kot tudi neobhodni okvir vsake komunikacije. Gre za izhodišče, iz katerega je judovsko-madžarski znanstvenik in filozof Michael Polányi zastavil svoje kartiranje tistega, čemur pravi tiha vednost. S tem konceptom je skušal na eni strani pojasniti, kako pravzaprav ljudje ustvarjamo vednost, kako ustvarjamo znanost in kako, po drugi strani, lahko instrumentalizacija znanosti v določene partikularne namene, - v današnjih časih bi bili to v prvi vrsti uporabni, aplikativni vidiki znanstvenih spoznanj -, ogroža samo znanost in s tem našo zmožnost ustvarjanja novega vedenja. Ideje, ki jih je Polanyi razvil v svojem delu Razsežnosti tihe vednosti, ki smo ga več kot pol stoletja po nastanku dobili v slovenskem prevodu v zbirki Temeljna dela založbe Krtina, so v tem času seveda vplivale na različna področja od filozofije znanosti do izobraževanja in celo managementa. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da smo ključne poante tega dela dodobra osvojili. Nasprotno, zdi se, da današnji čas kar kliče po tem, da razsežnostim tihe vednosti ponovno posvetimo nekaj več pozornosti. Gost tokratnih Glasov svetov je zato filozof in izr. prof. na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem dr. Tomaž Grušovnik, ki je knjigi pripisal spremno besedo.

Foto: Michael Polanyi, 1.1.1933, avtor neznan, vir: Wikipedia, javna last

Ženske v slovenski medicini

Tisočletno zasidranost vodilne vloge moškega v družbi je bilo težko preseči, poudarja zgodovinarka medicine Zvonka Zupanič Slavec, ko opiše trnovo življenjsko in poklicno pot prve slovenske zdravnice Eleonore Jenko Groyer. Kljub veliki vztrajnosti, delavnosti in neizmerni predanosti poklicu ji namreč življenje, še bolj pa predsodki, birokracija in ukoreninjen patriarhat niso prizanašali. O tem med drugim zgovorno priča podatek, da je takratna oblast potrebovala kar trinajst let, da je dokončno nostrificirala njeno diplomo. Eleonora Jenko Groyer je študij medicine po opravljenih ustnih in praktičnih izpitih zaključila leta 1907 na ženskem medicinskem inštitutu medicinske fakultete v Sankt Peterburgu in s tem postala prva Slovenka z diplomo iz medicine.

Ženske so tisočletja skrbele za bolne, onemogle in ostarele. Zdravile so jih in negovale. Na naših tleh so skrb za bolnice in bolnike v prvih zdravstvenih ustanovah prevzele sestre usmiljenke. V ljubljanski mestni bolnišnici jih je med letoma 1855 in 1948 delovalo približno 600 - od teh jih je 450 opravljalo nego, 50 je bilo inštrumentark, rentgenskih pomočnic, laborantk in farmacevtk, pa tudi kuharic in žensk, ki so delale v pralnici in likalnici. Bile so nenadomestljive in njihovo delo je bilo neprecenljivo.   

V oddaji Glasovi svetov bo prof. dr. Zvonko Zupanič Slavec z Inštituta za zgodovino medicine ljubljanske Medicinske fakultete osvetlila vlogo žensk pri razvoju slovenske medicine in zdravstva. Med drugim boste spoznali tudi navdihujoče, vendar težko življenje zdravnice doktorice Eleonore Jenko Groyer. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo (1930, letnik 1, številka 6/7), str. 208, dLib.si)

Razvoj zdravstva in medicine na naših tleh so zaznamovale izjemne posameznice in posamezniki, pionirke in pionirji, ki so svojo stroko povzdignili na svetovno raven. O njihovih dosežkih beremo v enciklopediji Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, ki jo je napisala prav sogovornica tokratne oddaje Glasovi svetov prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.

Svetovno združenje za spolno zdravje v Deklaraciji o spolnih pravicah izpostavlja, da ima vsakdo pravico do izobraževanja in celovite spolne vzgoje, ki mora biti prilagojena starosti, znanstveno natančna, kulturno kompetentna in temelječa na človekovih pravicah, enakosti spolov ter pozitivnem pristopu k spolnosti in užitku. V našem izobraževalnem sistemu takšne celovite in sistematične spolne vzgoje nimamo, zato je resnična človeška seksualnost še vedno močno tabuizirana, prepričanja o tem, kakšna je in kakšna bi morala biti, pa so zaznamovana s številnimi stereotipi, prepovedmi, zapovedmi, predsodki in škodljivimi miti, še posebej, ko gre za ženski užitek. Na Novi pošti v Ljubljani v letošnji gledališki sezoni poteka proces z naslovom Spolna vzgoja II, ki izhaja iz omenjene Deklaracije o spolnih pravicah in raziskuje seksualni užitek kot temeljno spolno pravico. Ustvarjalke raziskujejo teme, kot so boleči spolni odnosi in vaginizem, soglasje, seksualni užitek žensk s hendikepom, alternativne seksualne prakse ter zgodovina spolne vzgoje v Jugoslaviji. Režiserka Tjaša Črnigoj je na povabilo Urške Henigman prišla na pogovor o tem raziskovalno umetniškem projektu za oddajo Glasovi svetov.

Kompromis med različnimi družbenimi in političnimi akterji je nujni sestavni del tako rekoč vseh političnih sistemov. Celo v enopartijskih državah, totalitarnih režimih in absolutističnih kraljevinah so morali vladarji vedno na tak ali drugačen način usklajevati interese in poglede različnih skupin in močnih posameznikov. Če se je to večinoma odvijalo daleč od oči javnosti in vključevalo precej majhno število akterjev, pa se zdi, da je v parlamentarni demokraciji, kakršna se je na zahodu uveljavila v zadnjih 150 letih, politični kompromis tako rekoč na dnevnem redu in velikokrat povsem neobhoden za to, da se sploh sprejme kakršnekoli politične odločitve. In vendar se kompromisa v političnem prostoru parlamentarnih demokracij drži nenavaden sloves. Če se ta v nekaterih obdobjih zdi kot odličen mehanizem, s katerim lahko na miren način sklepamo dogovore med različnimi silami, ki reprezentirajo voljo volivcev, in smo te kompromise - z bolj ali manj zavihanim nosom - pripravljeni tudi spoštovati, se drugič iskanje kompromisa med različnimi političnimi akterji zdi skorajda nemogoče, tudi sprejeti kompromisi pa sprožajo hudo nasprotovanje. Še več: če je politični kompromis v nekaterih obdobjih pri nas volivcih zaželen in viden kot izraz politične zrelosti, ga v drugih obdobjih vidimo kot nekaj zavržnega in se nam zdi prav nepremakljivost in brezkompromisnost političnih akterjev tisto, kar bi bilo treba nagraditi - kar je v 150 letni zgodovini parlamentarne demokracije nemalokrat privedlo ne le do zastojev pri sprejemanju kakršnihkoli političnih odločitev, temveč celo do nasilja znotraj parlamenta, tako kot recimo v Kraljevini Jugoslaviji, kjer so bili hudi pretepi med velikokrat povsem nespravljivimi poslanci tako rekoč na dnevnem redu. O kompleksni zgodovini kompromisa v parlamentarnih demokracijah bomo za tokratne Glasove svetov govorili z dr. Juretom Gašparičem z Inštituta za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. Foto: spodnji dom britanskega parlamenta, Wikipedija

Ali živimo v svetu, kjer si vsaka država skuša priboriti čim večji vpliv in moč ter delovanje držav poganjajo zgolj materialni interesi? Ali pa moramo, da bi razumeli mednarodne odnose, razumeti tudi identiteto vsake države, njeno zgodovino, njen specifičen pogled na svet, na samo sebe in druge?

Zakaj se je ruski predsednik Vladimir Putin odločil napasti Ukrajino? Gre Kremlju za povečanje državnega ozemlja, pridobitev rodovitne obdelovalne zemlje ter bogatih naravnih virov? Je vse skupaj del širše igre moči in razdelitve vplivnih ozemelj med Rusijo in Zahodom? Ali pa so posredi tudi čisto drugačne kalkulacije in Rusija v lastnih očeh resnično ne more obstajati, če ne obvladuje ozemlja, ki ga šteje za svojo zgodovinsko zibko? To so samo nekatera od ugibanj, ki se pojavljajo, odkar je pred manj kot letom dni v naši neposredni bližini izbruhnila vojna med dvema slovanskim narodoma.

Če je odgovor na ta vprašanja nedvomno pomemben za razumevanje konflikta v Ukrajini, pa nas - če pogledamo nekoliko širše - različnost vseh teh razlag opominja predvsem, kako različni so pravzaprav pogledi na to, kaj sploh odločilno kroji mednarodno politiko. Ali živimo v svetu, kjer si vsaka država skuša - glede na svoje gospodarske in vojaške zmožnosti - priboriti čim večji vpliv in moč in torej delovanje držav poganjajo zgolj razmeroma jasno izmerljivi in materialni interesi? Ali pa je stvar vendarle bolj zapletena in moramo, da bi razumeli mednarodne odnose, razumeti tudi identiteto vsake države, njeno zgodovino, njen specifičen pogled na svet, na samo sebe in druge?

Prav to so nekatera od vprašanj, s katerimi se ukvarja monografija z naslovom Družbena teorija mednarodne politike ameriškega politologa Alexandra Wendta, ki je nedavno izšla pri založbi ljubljanske Fakultete za družbene vede, o njih pa se bomo pogovarjali tudi v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo dva predavatelja na katedri za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede v Ljubljani, ki sta Wendtovemu delu pripisala spremno besedo, dr. Ano Bojinović Fenko in dr. Marka Lovca. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Ameriški zgodovinar Alan Mikhail v knjigi Božja senca dobro pokaže, kako je pri nas sicer neznani sultan Selim, ki je Otomanskemu imperiju vladal na začetku 16. stoletja, daljnosežno spremenil potek svetovne zgodovine

V sodobnem, tesno povezanem, globaliziranem svetu smo se vsi skupaj že navadili na to, da tudi dogodki, ki se pripetijo daleč stran, na drugem koncu planeta, lahko močno vplivajo na naša življenja. Samo pomislimo, na primer, kako daljnosežno so celo na majhno, na svetovnem odru večidel neopazno Slovenijo vplivali zlom nepremičninskega trga v Združenih državah leta 2008 pa begunska kriza, ki jo je sprožila državljanska vojna v Siriji, ali izbruh epidemije covida na Kitajskem leta 2019. A vse to, kot rečeno, nekako lahko razumemo; v svetu, ki pozna internet, mednarodni ladijski in letalski promet ter prost pretok kapitala in blaga, se pač zdi neizbežno, da bodo dogodki na oddaljenih celinah tako ali drugače odmevali tudi pri nas.

Bolj presenetljivo pa je spoznanje, da tovrstna tesna prepletenost geografsko oddaljenih koncev sveta sploh ni preveč nov pojav. Če, denimo, v roke vzamemo knjigo Božja senca ameriškega zgodovinarja Alana Mikhaila, ki je v prevodu Mateja Veniera, našega radijskega kolega s programa Ars, pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, hitro ugotovimo, da je bil svet bistveno bolj, kakor si mislimo, povezan že v 15. in 16. stoletju. Alan Mikhail, predstojnik katedre za zgodovino na sloviti univerzi Yale, namreč v Božji senci govori o sultanu Selimu, ki je Osmanskemu imperiju vladal med letoma 1512 in 1520 in v tem kratkem času svojo državo pomagal preobraziti v svetovno velesilo, ki je s svojo trgovsko, vojaško in kulturno močjo spremenila tok zgodovine – in to ne le zgodovine dežel, ki so jim neposredno vladali iz Istanbula, temveč kar zgodovino vsega sveta, saj sta, kot prepričljivo pokaže Mikhail, natanko pod vtisom naraščajoče turške moči vsak na svojem področju delovala tudi tako različna človeka, kot sta bila Krištof Kolumb in Martin Luther.

To pa slej ko prej pomeni, da je edina zgodovina, ki je resnično vredna svojega imena, zgodovina vsega človeštva, saj nihče ni, kot je rekel angleški pesnik John Donne, za njim pa ponovil Ernest Hemingway, otok sam zase; vsi smo pač del iste kopnine. Kako je torej Osmanski imperij preobrnil človeško zgodovino, kako je preobrnil zgodovino islamskega in krščanskega sveta, zgodovino sredozemskega bazena, zgodovino Evrope in Azije, navsezadnje zgodovino Slovenije in kakšno vlogo je pri vsem tem igral pri nas danes povsem spregledani sultan Selim? – Odgovor smo iskali v Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Božje sence, Mateja Veniera.

foto: Nakkaş Osman - portret sultana Selima, izrez (Wikipedia, javna last)

Vaško situlo so našli v grobu bogatega vladarja

V Glasovih svetov o veliki slovenski dragocenosti – o bronastem zakladu iz petega stoletja pred našim štetjem, zaradi katerega ali še bolje in bolj natančno: zaradi katere je Slovenija omenjena tudi v najbolj uglednih muzejih in najboljših monografijah, ki govorijo o umetnosti na območju, ki se razprostira od reke Pad pa vse do Donave. Ni dvoma, da ta slovenski arheološki dragulj poznate tudi vi, saj ima častno mesto v Narodnem muzeju Slovenije in v osnovnošolskih učbenikih; ne nazadnje motiv zasledimo tudi v slovenskih potnih listih in na osebnih izkaznicah. To je vaška situla! Več z arheologom dr. Petrom Turkom iz Narodnega muzeja Slovenije in Iztokom Koncem. Foto: Goran Dekleva

O družbeni, ekonomski in politični situaciji v Braziliji ter širših geopolitičnih trendih v Latinski Ameriki

Brazilija bi lahko bila velesila. Z osmimi in pol milijoni kvadratnih kilometrov, več kot dvesto milijoni prebivalcev in bogatimi naravnimi viri, ki segajo od železove rude in nafte, pa do rodovitne zemlje in morda največjega bogastva 21. stoletja – Amazonskega gozda – je to država, ki bi po vseh pravilih morala krojiti svetovno politiko. In vendar v zadnjih letih novice iz Ria de Janeria, Sao Paola in Brasilie slikajo veliko bolj zaskrbljujočo podobo največje latinskoameriške države, ki se po desetletju ekonomske stagnacije, ob vedno hujši socialni razslojenosti pa tudi vedno bolj ognjevitem kulturnem boju včasih zdi skorajda na robu državljanske vojne, če sploh ne omenjamo vrtoglavega števila smrti ob epidemiji koronavirusa in brezvestnega uničevanja Amazonskega gozda, zaradi katerega je bila Brazilija deležna tudi ostrih kritik na mednarodnem odru. Kaj se torej dogaja v tej državi, ki je letos jeseni praznovala 200 let samostojnosti, naša pozornost pa se je nanjo nazadnje preusmerila v oktobru, ko so Brazilci s tesno večino zamenjali skrajno desnega predsednika Jairja Bolsonara ter na oblast ponovno izvolili vodjo Delavske stranke, Luiza Inacia Lulo de Silvo? Kakšno je tamkajšnje družbeno in ekonomsko stanje ter kako bi se to lahko spremenilo z novim predsednikom? In nenazadnje, kaj vse to pomeni za vlogo Brazilije v mednarodnih odnosih in kako na tamkajšnje premike gledati tudi v kontekstu širših političnih in geopolitičnih trendov v Latinski Ameriki? O vsem tem bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z dvema odličnima poznavalcema te celine, dr. Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem, nekdanjim novinarjem, poslovnežem in politikom, ki že 60 let živi v Braziliji, ter novinarjem in dolgoletnim dopisnikom iz Latinske Amerike Tonetom Hočevarjem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

Ob mednarodnih dnevih delovanja proti nasilju nad ženskami, ki se bodo kakor vsako leto pričeli 25. novembra, bomo v tokratni oddaji Glasovi svetov spregovorili o tem, zakaj je nasilje družbeni in sistemski problem, kakšni stereotipi še vedno prevladujejo glede nasilja in kako smo vsi soodgovorni za ustvarjanje družbe brez nasilja. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila vodjo programa SOS telefon Dalido Horvat.

Kako so iz vzhodnoalpskih Slovanov v počasnem zgodovinskem procesu nastali Kranjci, Štajerci, Goričani in Korošci in kako potem iz njih moderni Slovenci?

Če bi okoli leta 1500 iz Kamnika potovali v Celje, bi ugotovili, da se ljudje, ki živijo v teh krajih, štejejo bodisi za Kranjce bodisi za Štajerce – in to ne glede na to, ali v svojem vsakodnevnem življenju pogosteje uporabljajo slovanski ali germanski jezik. No, pol tisočletja pozneje Kamnik še naprej naseljujejo Kranjci in Celje Štajerci, so pa prebivalci obeh krajev menda tudi mnenja, da so pravzaprav veliko prej in na odločilnejši način – Slovenci. Kako pomembna je pravzaprav ta, »slovenska« razsežnost njihovih identitet danes, lahko ugotovimo že, če se z avtom peljemo samo kako uro severneje in se ustavimo v Lipnici. Tam namreč tudi živijo Štajerci – a ti povečini govorijo nemško in se prvenstveno štejejo za Avstrijce.

Očitno je torej, da se v času, iz generacije v generacijo, skupinske identitete ljudi lahko precej temeljito dopolnijo oziroma spremenijo. A kakšni zgodovinski dejavniki pravzaprav botrujejo tovrstnim spremembam? Kateri jih zavirajo? Pa tudi: koliko različnim identitetnim skupinam lahko posameznik pripada naenkrat?

Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru z zgodovinarjem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, dr. Vanjo Kočevarjem, ki je kot urednik bdel nad še vedno svežim, precej obsežnim zbornikom Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja, v katerem si je kar 23 znanstvenic in znanstvenikov, ki prihajajo iz različnih humanističnih disciplin – od antropologije prek jezikoslovja do zgodovinopisja –, zastavilo prav vprašanja, ki so zaposlovala tudi nas v tokratnih Glasovih svetov.

foto: zemljevid notranjeavstrijskih dežel iz leta 1794, ki prikazuje tedanje meje Kranjske (rožnata), Štajerske (zelena), Goriške (modra) in Koroške (rumena); izsek (Wikipedia, skupna last)

S poznavalko paleolitika o življenju neandertalcev in o najdbah, ki nam o njih govorijo

»Ni dvoma, da so bili neandertalci izjemno inteligentni,« je prepričana doc. dr. Simona Petru, gostja tokratne oddaje Glasovi svetov. Raziskovalka in predavateljica na Filozofski fakulteti v Ljubljani je specialistka za paleolitik. To je prazgodovinsko obdobje človeške zgodovine, v katerem so med drugim živeli tudi neandertalci. Ti so se pred približno dvesto tisoč leti razvili prav na evropski celini. Redke, vendar izjemno dragocene in zanimive najdbe nam osvetljujejo življenje neandertalcev in odgovarjajo na vprašanja: Kako in kje so neandertalci živeli? Kakšne so bile njihove kognitivne sposobnosti? Kako so skrbeli za svoje bližnje? Zakaj so izumrli? Ali so bili neandertalci že ljudje, ali ne?

Letošnja Nobelova nagrada za medicino je žaromete strokovne in tudi širše javnosti ponovno usmerila na izumrle, a nikoli pozabljene neandertalce. Kaj o njih vemo in kako nam to pridobljeno znanje lahko služi, se je pozanimal Iztok Konc.

Foto: Krapinski neandertalec, Ryan Somma, Flickr, cc

Letos mineva šestdeset let od kubanske raketne krize, ki je svet pahnila na rob jedrske katastrofe.

V drugi polovici oktobra leta 1962, po tem ko je ameriška administracija izvedela, da so bile na Kubi skrivaj nameščene sovjetske balistične rakete srednjega dosega, ki bi lahko dosegle dobršen del ozemlja Združenih držav, sta se namreč velesili znašli v seriji potez, ki bi zlahka pripeljale do jedrskega spopada. V resnici je – ko se ozremo na celo vrste nerazumevanj in napačnih informacij na obeh straneh – skorajda neverjetno, da se to ni zgodilo.

Če kubanska kriza že s tem predstavlja eno najbolj zanimivih epizod človeške zgodovine, pa je hkrati odigrala tudi ključno vlogo pri vzpostavitvi sodobne arhitekture nadzora nad jedrskim orožjem, ki se danes zaradi geostrateških premikov nahaja pod vse večjim pritiskom. O tem, kaj je do kubanske raketne krize sploh pripeljalo, zakaj je bila navsezadnje mirno razrešena, kako je vplivala na razvoj nadzora nad jedrskim orožjem v naslednjih desetletjih in kje smo v tem oziru danes, smo v tokratnih Glasovih svetov govorili z dr. Andrejem Benedejčičem, donedavnim veleposlanikom za nadzor oborožitve, razorožitev ter neproliferacijo na zunanjem ministrstvu, sicer pa bivšim stalnim predstavnikom pri zvezi NATO in veleposlanikom v Moskvi ter sedanjim državnim sekretarjem za nacionalno in mednarodno varnost. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: sovjetska manevrirna jedrska raketa FKR-1 na Kubi (Vojennoje obozrenije)

So desničarski voditelji, ki na različnih koncih sveta danes zasledujejo avtoritarne politike, res fašisti, kakor jim očitajo na levici, ali pa se njihova ideologija vendar pomembno loči od tiste iz 30. let 20. stoletja?

Natanko pred stoletjem, jeseni leta 1922, je Benito Mussolini po tako imenovanem pohodu na Rim postal predsednik italijanske vlade, s čimer je prvikrat v zgodovini kaka država dobila fašistično oblast. S kako katastrofalnimi posledicami se je to navsezadnje končalo, Slovenci nasploh in Primorci posebej vemo zelo dobro, no, dolga desetletja po drugi svetovni vojni pa se je zdelo, da to vesta tudi Evropa in pravzaprav ves svet. Zato ni čudno, da je beseda fašist v tem obdobju postala psovka par excellence.

A v zadnjih letih se na odru svetovne politike pojavlja vse več voditeljev, ki jim nasprotniki očitajo, da so novi fašisti. Putin, ki verjame, da z vojno v Ukrajini nadaljuje delo Petra Velikega, pa ameriški republikanci, ki bi z nasilnim naskakovanjem Kapitola razveljavljali rezultate volitev, ter cela kopica evropskih nacionalističnih voditeljev od Giorgie Meloni prek Viktorja Orbána do Recepa Tayyipa Erdoğana, so bili vsi deležni obtožb, da se vsaj spogledujejo s črnosračjniško ideologijo – če ne še kaj hujšega.

A tu se moramo vprašati, ali je res že kar sleherni politik, ki nas tu in zdaj navdaja s strahom, tudi Mussolinijev oziroma Hitlerjev dedič? So voditelji, ki danes zasledujejo nasilne in avtoritarne politike, v pravem pomenu besede fašisti, ali pa se njihova ideologija, če jo skrbno analiziramo, vendarle loči od tiste iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja? Podobnemu pretresanju in primerjanju bi najbrž veljalo podvreči tudi tehnike izvajanja oblasti nekoč in zdaj, nič pa tudi ne bi bilo narobe, če bi ugotovili, kateri družbeni razredi v 21. stoletju podpirajo avtoritarne voditelje, in preverili, ali so to iste ali pač druge skupine od tistih, ki so stale za historičnim fašizmom.

Šele tako bi namreč ugotovili, ali je govor o fašizmu 2.0 upravičen, ali pa imamo opravka z dejansko novo politiko in si, če jo na hitro opišemo z besedo fašizem, pravzaprav naredimo medvedjo uslugo, saj nas stari koncept po svoje oslepi za vse tisto, kar je v teh avtoritarnih politikah resnično novega, pogojenega pač z vsemi tistimi družbenimi, ekonomskimi, tehnološkimi in kulturnimi razmerami, ki jih ni bilo nikjer leta 1922, so pa povsod leta 2022 …

Če hočemo, drugače rečeno, ugotoviti, kaj je s fašizmom danes, moramo najprej ugotoviti, v kakšnem svetu pravzaprav živimo tu in zdaj. In prav te nelahke naloge smo se lotili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofon povabili sociologa, dr. Rastka Močnika. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Rastko Močnik (Goran Dekleva)

Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan in nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, pogled na svet. Ali kot je zapisala znamenita Susan Sontag, »fotografije nas učijo novega vizualnega koda, s tem pa spreminjajo in širijo naše pojme o tem, kaj je vredno pogleda in kaj imamo pravico gledati«. Vsaka fotografija ima v sebi sporočilno vrednost in tokrat nas bo zanimalo, kaj nam s svojimi fotografskimi deli sporočajo oziroma so poskušale sporočiti ene najbolj znanih svetovnih fotografinj. V svetu fotografije, ki je še vedno pretežno moški poklic je kar nekaj žensk, fotografinj, ki sodijo v sam svetovni vrh fotografske umetnosti, tudi reportažne. Kako so gledale na svet, v čem se njihov pogled razlikuje od moških kolegov? Mnoge med njimi so bile izrazite humanistke, socialno občutljive, zelo samosvoje in zavezane svobodi, predvsem kreativni, pa vendar – kje so se morale ukloniti, vliti v stereotipni kalup patriarhalnemu modusu operandi, ki še vedno vlada svetu? "Fotoaparat je instrument, ki nas uči, kako videti življenje brez aparata" je nekoč izjavila Dorothea Lang, ameriška fotografinja, ki je zaslovela s svojo znamenito serijo fotografij migrantske matere, družine, posnete v času velike gospodarske krize. Fotografinja Letizia Battaglia, tudi ena najvidnejših intelektualk naše dobe, pa je s fotoaparatom v roki pripovedovala ne le zgodbo Sicilije in cosa nostre, temveč vse Italije. Za debato o znamenitih velikih ženskah pretekle in sodobne fotografije je avtorica oddaje in voditeljica Liana Buršič gostila dr. Marijo Skočir, višjo kustosinja, vodjo alerije Jakopič in galerije Vžigalica ter Manco Juvan, mednarodno priznano fotografinja, fotoreporterko.

V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.

Če se je še dve stoletji nazaj ogromna večina prebivalstva, tudi na Zahodu, rodila, živela in umrla v istem okraju ali celo župniji, s preostalim svetom pa večinoma niso imeli bolj ali manj nobenega pravega stika, je skokovit razvoj transportnih, gospodarskih in komunikacijskih povezav do danes naš svet povezal na prej nepredstavljive načine. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, kako je ta proces globalizacije, predvsem na gospodarski ravni, potekal skozi čas: kako je globalizacija povezana v vzponom kapitalizma v zahodnem svetu, kako se je nato skozi 19. in 20. stoletje spreminjala tako njena hitrost kot tudi njene ideološke podstati ter nenazadnje, zakaj se je ta prej na videz neustavljiva rast globalne trgovine vse od finančno-gospodarske krize po letu 2008 začela ustavljati ter ponovno spreminjati svoj idejni značaj. O tovrstnih vprašanjih se bomo pogovarjali z zgodovinarjem in odgovornim urednikom Radia Študent Galom Krizmaničem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

4. septembra smo obeležili svetovni dan spolnega zdravja, ki je pod sloganom »Let's talk pleasure« oziroma "Pogovarjajmo se o užitku" poudaril pomen užitka za seksualno dobrobit vsake osebe. Svetovna zdravstvena organizacija je izpostavila, da na spolno zdravje vpliva kakovost, varnost in spoštovanje v vseh vrstah odnosov – najprej do samega sebe, do drugih posameznic in posameznikov, v družinah, med prijatelji in nenazadnje v družbi, v kateri živimo. Spolne in seksualne norme pomembno vplivajo na naše izkušnje, zato je za spolno zdravje izjemno pomembno spoštovanje osnovnih človekovih pravic. Eden največjih tabujev v sodobni digitalizirani in seksualnlizirani družbi je presenetljivo še vedno pogovor o spolnosti, telesu, čustvih, užitku. To naslavlja razstava Približevanja, ki sta jo na povabilo kustosinje Irene Čerčnik v Centru sodobnih umetnosti Celje v Galeriji Račka pripravili umetnici Mojca Senegačnik in Andreja Džakušič. Raziskovali sta željo in užitek onkraj družbenih predsodkov, pričakovanj in normativov, ustvarili prostor približevanja drugemu in drugačnemu ter deljenja pisane palete izkušenj, ki segajo v različna življenjska obdobja in situacije. Z umetnicama smo se pogovarjali za tokratno oddajo Glasovi svetov, vabimo vas v našo družbo.

V množici digitalnih vsebin je vse težje uzreti širšo sliko.

Naša pozornost je danes vse bolj razpršena, digitalne vsebine pa vse bolj ustvarjene prav z mislijo na to, da pritegnejo našo pozornost. S čim, je načeloma drugotnega pomena, a zdi se, da najbolj privlačijo vsebine tistega tipa, ki med drugim spodbujajo razraščanje teorij zarote in politični prostor vse bolj spreminjajo v nekakšen šov, vzporedno pa se zdi, da se vztrajno zmanjšuje zmožnost konkretnega naslavljanja ključnih problemov sodobnega sveta od podnebnih sprememb do družbenih neenakosti. Kako tovrstne učinke digitalnih tehnologij izkorišča kapitalizem v svoji aktualni pojavni obliki in kakšna ta oblika pravzaprav je, preverjamo v družbi z dr. Nino Cvar, ki se je tem dilemam posvetila v knjigi Digitalna podoba in globalni kapitalizem: tehnologija, politika, upor.

Skrb za ostarele člane skupnosti je pri človeštvu seveda prisotna že od nekdaj. In vendar se načini, kako družbe poskrbijo za tiste, ki zaradi svoje starosti ne morejo več delati, skozi zgodovino močno spreminjajo. V tem smislu verjetno lahko rečemo, da je enega največjih pretresov v evropski socialni zgodovini povzročila intenzivna industrializacija od 19. stoletja naprej, zaradi katere so se množice ostarelih delavcev – ki so s selitvijo v mesta izgubile zaščito lokalnih družinskih ali vaških skupnosti – v starosti ostajale dobesedno na cesti, skrb za ta pereč socialni problem pa je vse bolj postajal vprašanje države in ne ožje skupnosti vsakega posameznika. No, če se je po vrsti poskusov uvedbe nekakšnih pokojninskih zavarovanj – ki pa dolgo niso vključevala vseh delavcev – zdelo, da je po drugi svetovni vojni vzpostavljeni univerzalni pokojninski sistem dokončno rešil vprašanje, kako ostarelim omogočiti dostojno življenje tudi v moderni industrializirani družbi, pa se je v zadnjih desetletjih pokazalo, da nas tudi ta pokojninski model ne bo spremljal večno. O tem, s kakšnimi težavami se evropski pokojninski sistemi v luči spremenjenih demografskih in ekonomskih razmer srečujejo v času od konca hladne vojne, zakaj so nacionalne države na področju socialnih politik v tem času vedno več moči prepustile zunanjim, nadnacionalnim institucijam ter kakšne pokojninske modele so te institucije narekovale v različnih obdobjih, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili s poznavalcev evropskih socialnih politik dr. Igorjem Guardiancichem, asistentom na oddelku za politične vede, pravo in mednarodne odnose na Univerzi v Padovi. Foto: Pixabay

Kako se v tipičnih jedeh, pod katerimi se šibijo tržaške mize, izraža nostalgija, ki jo mesto v zalivu danes goji do habsburškega imperija?

Kakor številna druga mesta v Italiji se tudi Trst lahko pohvali s precej širokim naborom kuharskih receptov oziroma jedi, ki veljajo za prav posebne, specifično lokalne, prepoznavno tržaške. A za razloček od drugih urbanih centrov pri naših zahodnih sosedih se kulinarika, značilna za mesto v zalivu, poudarjeno navezuje na srednjeevropski prostor in ni si težko predstavljati turista, ki bi ob pogledu na bogato obloženo tržaško mizo najprej pomislil, da se nahaja kje na Kranjskem, na Madžarskem ali kratko malo na Dunaju – nikakor pa ne na obalah Sredozemlja. To razložiti ni pretežko, saj je bil, kot vemo, Trst zelo dolgo – od leta 1382 do 1918 – pod oblastjo Habsburžanov in je slabih dvesto let tudi služil kot največje pristanišče podonavski monarhiji, kot njeno okno v svet, kamor so, razumljivo, prihajali delat in živet ljudje od Tirolske do Transilvanije, od Krakova do Dubrovnika.

Da so habsburški časi torej pustili svojo sled v tržaških kuhinjah, zlahka razumemo. A kot ugotavlja antropologinja dr. Daša Ličen, raziskovalka z Instituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, ta posebna kulinarika med Tržačani in Tržačankami danes budi tudi prav posebno nostalgijo, nekakšno domotožje po cesarju in žolto-črni zastavi. Kako to? Kako je mogoče, da je mesto, ki je bilo dolga desetletja upravičeno na slabem glasu kot trdnjava italijanskega nacionalizma, šovinizma in iredentizma, danes kraj, kjer se ljudje ob dobri hrani in pijači zdihujoče zazirajo k pozlačenim časom v vseh pogledih pisanega, multikulturnega imperija? – Odgovor smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko se je z dr. Dašo Ličen pogovarjal Goran Dekleva.

foto: cerkev sv. Antona v Trstu (Goran Dekleva)

»Ne živimo več v kapitalizmu, ampak v tehnofevdalizmu.« Tako se glasi teza nekaterih ekonomistov, ki skušajo pojasniti spremembe v svetu, v katerem ima zgolj peščica izjemno bogatih posameznikov – med drugimi lastniki gigantskih digitalnih podjetij, kot so Google, Amazon, Apple, Microsoft in Meta oz. Facebook – v rokah ne le skorajda nepredstavljivo ekonomsko, ampak tudi vedno večjo politično in družbeno moč. Toda kako smiselna je pravzaprav primerjava današnjega družbeno-gospodarskega ustroja s srednjeveškim fevdalizmom? Ali se kapitalizem, kakršnega smo poznali, skozi neznansko koncentracijo gospodarske in družbene moči ter vso tehnologijo, ki omogoča doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res tako zelo spreminja, da zanj potrebujemo novo besedo ali pa lahko vse to mirno razumemo tudi v kontekstu kapitalizma? In nenazadnje: kaj – če ne ponovna fevdalizacija – sploh je bistvo sprememb, ki smo jim priča? O tovrstnih vprašanjih bomo razmišljali s tokratnimi gosti, predavateljem na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primožem Krašovcem, filozofom dr. Alešem Mendiževcem ter ekonomistom, strokovnim sodelavcem na ljubljanski Ekonomski fakulteti Igorjem Feketijo, ki za začetek takole razlaga sam izvor izraza tehnofevdalizem v ekonomski vedi. Oddajo, ki ste jo v preteklosti že lahko slišali v Intelekti na Prvem, je pripravila Alja Zore.

Reševanje severnega belega nosoroga, vrste na robu izumrtja

»Pred tako mogočnimi živalmi se počutiš ponižnega in hkrati krivega, da smo ljudje krivi za to, da sta na svetu ostali samo še dve predstavnici svoje vrste.« Tako raziskovalna novinarka Maja Prijatelj Videmšek opiše svoje občutke ob stiku z zadnjima dvema predstavnicama vrste afriških severnih belih nosorogov. Takrat je bilo zgodnje jutro pred dobrim letom dni v naravnem rezervatu Ol Pejeta, približno dvesto kilometrov severno od kenijskega glavnega mesta Nairobi. Maja Prijatelj Videmšek tistega zgodnjega jutra ni bila sama – na afriški planoti sta bila z njo še Boštjan Videmšek in fotograf Matjaž Krivic. O tem pripoveduje knjiga z naslovom Zadnji dve – Reševanje vrste na robu izumrtja. V njej sledimo zgodbi, ki opisuje stranpoti človeške civilizacije in tudi upanje in moč znanosti. V oddaji Glasovi svetov jo bosta predstavila novinarja Maja Prijatelj Videmšek in Boštjan Videmšek.

Foto: Matjaž Krivic, naslovnica Zadnji dve, UMco

Femicidi niso osamljeni primeri družinske drame, ampak umori žensk, inter, nebinarnih ali trans oseb zaradi njihovega spola ali spolne identitete. Za tem leži celoten sistem patriarhalnega nasilja, kar moramo ozavestiti v širšem javnem prostoru. Femicid ni zasebni problem, ampak družbeni in ga je kot takega treba naslavljati, so zapisali pri Društvu SOS, po umoru ženske, ki je nedavno ponovno pretresel slovensko javnost. O nasilju nad ženskami kot družbenem problemu smo se pogovarjali z dr. Jasno Podreka, raziskovalko in predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, prostovoljko Društva SOS telefon.

Repriza oddaje, v kateri smo z ekonomistom dr. Bogomirjem Kovačem še pred izbruhom vojne v Ukrajini govorili o gospodarskih, psiholoških, družbenih in geopolitičnih vzrokih rasti cen

Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo ne ukvarjamo resno, smo že v mesecih pred ruskim napadom na Ukrajino lahko opazili občuten dvig cen nekaterih življenjskih potrebščin in inflacija je, vsaj ponekod, resnično dosegla stopnjo, ki je že nekaj časa nismo videli. Zdel se torej primeren trenutek, da si nekoliko pobliže ogledamo ta ekonomski fenomen, ki je v 70-ih letih preteklega stoletja tako prestrašil kreatorje svetovnih gospodarskih politik, da so v prihodnjih desetletjih skušali narediti skoraj vse, kar je bilo mogoče, da bi stabilizirali cene, tudi če je to velikokrat prineslo recesijo in ustavljanje gospodarske rasti. O tem, kaj sploh je inflacija in kako nastane, kako so o njej razmišljali skozi zgodovino, ter o njenih ne le ekonomskih, ampak tudi psiholoških, družbenih in geopolitičnih razsežnostih, smo tako januarja za Glasove svetov govorili z dr. Bogomirjem Kovačem z ljubljanske Ekonomske fakultete. Poslušate reprizo oddaje, ki jo je pripravila Alja Zore.

"Več kot polovica anketirank poroča o izgorelosti"

Deloittovo novo poročilo Women @ Work 2022: A Global Outlook  ugotavlja, da epidemija izgorelosti in premalo fleksibilno delo še naprej zavirata napredek pri podpori zaposlenim ženskam. V raziskavi je 53 % žensk povedalo, da so pod večjim stresom kot lani, in skoraj polovica jih navaja, da so izgorele. O problematiki izgorelosti žensk je tekla beseda v oddaji Glasovi svetov. Voditeljica Tita Mayer se je pogovarjala z magistrico Barbaro Žibret Kralj, odgovorno partnerico družbe Deloitte za Slovenijo.