Drugi pogled

Milena Povše je bila gostja rubrike Drugi pogled. Argentinska Slovenka se je pred 20 leti zaradi študija preselila iz San Luisa. A takrat še ni vedela, da bo ostala. Ukvarja se s sodnim tolmačenjem in podjetništvom – na Trubarjevi ulici ima majhno trgovinico z argentinskimi izdelki. Darja Pograjc je pogovor s sogovornico posnela konec prejšnjega tedna, tik po tem, ko se je ta vrnila z oddiha v Maroku.

Anna Vrhnjak je odraščala v Ukrajini, v mestu Belaja Cerkov približno 80 km od Kijeva. Njeno rojstno mesto je skoraj tako veliko kot Ljubljana, a v Ukrajini velja za manjše mesto. Ima namreč 'le' dobrih 200 tisoč prebivalcev, Kijev pa jih ima okoli 3 milijone, no, vsaj imel jih je. Natanko čez mesec dni, 24. februarja, bo minilo eno leto od začetka vojne v Ukrajini, ki je povzročila, da se je število prebivalcev v tej državi drastično zmanjšalo. Ampak Anna, ki se pri nas raje predstavi kot Anja, je svojo domovino zapustila že veliko prej. Slovenijo je hitro sprejela za svojo novo domovino, zdaj pa se celo preživlja s pripravo tradicionalnih slovenskih štrukljev.

V naslednjih minutah boste spoznali Venezuelko Danielo del Pilar Hočevar Aguilera. V Novem mestu, kjer živi od leta 2019 naprej, se je z njo pogovarjala Nataša Rašl. In izvedela, zakaj tisti »Hočevar« v njenem priimku ter kaj imamo Slovenci v krvi v primerjavi z Venezuelci, pri katerih je temperamentnost na prvem mestu.

Letos Brazilija praznuje 200 let neodvisnosti. Država, ki je dobila ime po bražiljki, krajevnem listnatem drevesu, ki daje les za rdeče barvilo, je po površini 5. največja država na svetu in obsega približno polovico Južne Amerike. In iz tako velike države je v majhno Slovenijo prišla Fabiana Carvalho, ki zadnji dve leti živi v okolici Ljubljane. Vsak od Brazilcev, ki živijo v Sloveniji, ima svojo zgodbo, pravi, Fabiana pa je svojo zaupala Andreji Čokl.

Tokrat bomo spoznali Kitajko Su Ping. V Sloveniji živi že dobrih 13 let, ukvarja se z ličenjem, masažo obraza in nego kože. Prihaja iz obalnega dela Kitajske, blizu meje z Vietnamom, kjer je vse leto prijetno toplo, pove sama. Raje kot razlike poudari skupne lastnosti Kitajcev in Slovencev. Ena od teh je, da smo zelo prijazni do tujcev, pravi. Še več pa pove v prihodnjih minutah v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.

Tokratnega sogovornika smo poiskali v bližini vasi Gabrovka v občini Litija. Gre za Egipčana Ahmeda Ashourja, ki je v Slovenijo prišel pred približno osmimi leti. Razlog tipičen – ljubezen. Ta pa je kriva tudi za to, da se že nekaj časa spoznava z delom kmeta. O tem, kako težek je bil ta preskok, zanimivih slovenskih navadah ter načrtih za prihodnost med drugim spregovori v naslednjih minutah.

18-letna gimnazijka Taehee Kang se je s starši v Slovenijo, ko je imela komaj 9 let. Kako se spominja selitve? Zakaj ji ideja na selitev v tujo državo kot osnovnošolki sploh ni bila stresna? Pa tudi o tem, da jo vsi sprašujemo ali posluša k-pop (korejski pop) in gleda k-drame (korejske drame), se je konec prejšnjega tedna pogovarjala z Darjo Pograjc in nastal je današnji Drugi pogled.

Danes pa v Drugem pogledu posebne vrste premiera – pred radijskim mikrofonom bomo gostili klovna. Klovn Clamyo se je poimenoval Camilo Acosta Mendoza, ki se je rodil v Kolumbiji. Po izobrazbi je strojni inženir, a življenje ga je odpeljala v popolnoma drugo smer. Pred sedmimi leti tudi v Slovenijo, kamor se je dokončno preselil pet let nazaj. V nadaljevanju spregovorimo tudi o tem, kako je postal klovn, zakaj ceni življenje v Sloveniji in zakaj je ena njegovih najljubših slovenskih besednih zvez »gremo počasi«.

Mesto Benin v več kot 200-milijonski Nigeriji je kraj, od koder prihaja sogovornica tokratnega Drugega pogleda. Lohi Omo-Ezomo je njeno ime. Je diplomirana mikrobiologinja. Ker jo je pot pozneje zanesla v upravljanje s človeškimi viri in korporativno komuniciranje, pa se je odločila za študij MBA – pri nas v Sloveniji, na Bledu, če smo popolnoma točni. Po študiju je tehtala med odhodom domov, saj jo je tam čakala prejšnja služba, ter tem, ali bi ostala v Sloveniji. Kaj je pretehtalo, ljubiteljska jazz pevka pove v nadaljevanju. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Prvi septembrski torek je na koledarju in na sporedu prvi Drugi pogled v novi, že 8. sezoni te oddaje. Spodobi se torej, da dodamo na seznam držav, iz katerih smo že gostili sogovornike, novo državo. Belorusija bo to. Je rojstna država Elene Aneiro, ki pa se je v Slovenijo priselila iz Združenih držav Amerike. Domovino je namreč zapustila že pred nekaj desetletji, vmes daljši čas bivala tudi v Rusiji, nato pa torej dom imela na drugi strani Atlantika. Belorusinja s hčerko živi v bližini Kamnika in tam jo je obiskala Andreja Gradišar.

36-letna Kolumbijka Liadys Mora Lagares v Ljubljani živi že 4 leta. Preden se je odločila, da bo pri nas opravljala doktorski študij, je živela v Rimu. Zdaj torej govori špansko, angleško, italijansko, malo pa tudi že slovensko. Pri učenju našega jezika ji pomaga branje knjig v slovenščini. Da je tako dobila boljši občutek za jezik, pravi. Več pa ve Darja Pograjc, avtorica današnjega Drugega pogleda.

Naša tokratna sogovornica za oddajo Drugi pogled prihaja iz dežele vzhajajočega sonca. Japonka Taeko Onishi že več kot 15 let živi v Sloveniji, našega jezika se je naučila iz knjig, saj zaradi družine in službe ni imela časa hoditi na jezikovni tečaj. Govori tudi druge tuje jezike – angleško, saj je v otroštvu živela v ZDA, in francosko – študirala je francoščino. A v Sloveniji ne poučuje niti ne prevaja, temveč je kuharska mojstrica v eni izmed ljubljanskih japonskih restavracij. V Slovenijo jo je pripeljal internetni oglas za službo, ko pa je z nekdanjim možem in otrokom prišla na obisk, jo je Slovenija prepričala zaradi občutka varnosti, čistoče in prelepe narave. Z nami je govorila o razlikah in podobnostih med Japonci in Slovenci, o odnosu Japoncev do starejših, kulinariki, čaju in položaju žensk.

Japonka, ki v Sloveniji živi več kot 15 let, pravi, da je suši le ena od japonskih jedi

Naša tokratna sogovornica za oddajo Drugi pogled prihaja iz dežele vzhajajočega sonca. Japonka Taeko Onishi že več kot 15 let živi v Sloveniji, našega jezika se je naučila iz knjig, saj zaradi družine in službe ni imela časa hoditi na jezikovni tečaj. Govori tudi druge tuje jezike – angleško, saj je v otroštvu živela v ZDA, študirala pa je francoščino. A v Sloveniji ne poučuje ali prevaja, temveč je kuharska mojstrica v eni izmed ljubljanskih japonskih restavracij. V Slovenijo jo je pripeljal internetni oglas za službo, ko pa je z bivšim možem in otrokom prišla na obisk, jo je Slovenija prepričala zaradi občutka varnosti, čistoče in prelepe narave. Z nami je govorila o razlikah in podobnostih med Japonci in Slovenci, o odnosu Japoncev do starejših, kulinariki, čaju in položaju žensk.

31-letna Anne-Claire Pommier je živ dokaz, da stereotipi o Francozih ne držijo – raje kot vino ima pivo in bolje kot v veliki francoski metropoli se počuti v majhni, simpatični Ljubljani. Poleg tega pripravi tudi odlično prekmursko gibanico! Z Bretanko, ki se je v Slovenijo preselila pred osmimi leti, se je pogovarjala Darja Pograjc.

Manolis Perakis se je iz majhne vasi na Kreti najprej preselil v Patras, nato v Atene, pred 20 leti pa sta se ž ženo Slovensko odločila za selitev v Ljubljano. Za Drugi pogled smo z njim govorili o tem, kakšna je bila njegova izkušnja Slovenije, kako močno se je Grčija spremenila po finančno-gospodarski krizi pred dobrimi desetimi leti in zakaj je danes, ko imamo na voljo vse novodobne tehnologije, veliko lažje vzdrževati stik z oddaljenimi kraji in ljudmi.

Manolis Perakis prihaja iz majhne vasi na Kreti, po študiju je našel delo v Atenah, od tam pa se je pred 20 leti preselil v Slovenijo

Manolis Perakis se je iz majhne vasi na Kreti najprej preselil v Patras, nato v Atene, pred 20 leti pa sta se ž ženo Slovensko odločila za selitev v Ljubljano. Za Drugi pogled smo z njim govorili o tem, kakšna je bila njegova izkušnja Slovenije, kako močno se je Grčija spremenila po finančno-gospodarski krizi pred dobrimi desetimi leti in zakaj je danes, ko imamo na voljo vse novodobne tehnologije, veliko lažje vzdrževati stik z oddaljenimi kraji in ljudmi.

Dave Ryan v Sloveniji živi že skoraj 15 let. Prihaja z južno-zahodne Irske, iz kraja ob obali, ki se imenuje Kerry. 12 let je živel v Dublinu, zdaj pa ga najdete v Slovenski Bistrici, kjer si je z družino ustvaril dom. Učitelj angleškega jezika in voditelj na Radiu SI je Darji Pograjc razložil, da ima rad slovenski jezik, zakaj pogreša domači irski zajtrk in kako to, da mu gre vožnja po desni bolje kot po levi.

Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za značilno slovensko, videti z očmi drugih? O tem v Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.

Snježana Blagojević iz Bosne in Hercegovine

Na Gimnaziji Novo mesto so dijaki, ki obiskujejo pouk retorike, pred slabim mesecem organizirali okroglo mizo z naslovom NeDOBRODOŠLI?, katere glavna tema je bila sprejemanje tujcev in migrantov v Sloveniji. Vsak od povabljenih govorcev je imel nalogo, naj prinese nekaj, kar jih spominja na domovino. Ena od njih je bila tudi naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled, prinesla pa je kavo. To je mlada anglistka iz Bosne in Hercegovine Snježana Blagojević, ki v Novem mestu živi od leta 2014.

Ponavadi v Drugem pogledu poslušamo zgodbe tujcev, ki so se preselili v Slovenijo. Zadnjo sezono pa rubriko na vsaka dva meseca obogatimo z drugačnim Drugim pogledom in v tujino pokličemo Slovenca. Tokrat je bil to 50-letni Prekmurec Aleksander Temlin, ki živi v urugvajski prestolnici Montevideo. Z njim se je pogovarjala Darja Pograjc.

Ekonomist in programer Aleksander Temlinže približno 17 let živi v Urugvaju. Tja ga je odpeljala ljubezen.

"Ko je Alicia diplomirala, je imela željo spoznati svoje korenine. Mama je namreč rojena v Bjelovarju, oče je sin Slovencev, se pravi ima sorodnike tako v Prekmurju kot na Primorskem. Leta 1998 je tako prepričala svojo mamo in strica, da sta jo pospremila na tem potovanju. Sicer pa sta njena mama in mamin brat v Urugvaj prišla, ko sta bila stara nekje devet ali deset let."

Ženina sorodnika sta se vrnila v Urugvaj. Alicia pa se je iz Hrvaške vrnila v Slovenijo in na nekem rojstnem dnevu v Murski Soboti sta se srečala. Potem je odpotovala v Grčijo in grški del Makedonije, kjer se je učila njihovih plesov in potovala. Za selitev oziroma odhod v Urugvaj sta se odločila 6. novembra 1999. Zdaj sogovornik z družino živi v Montevideu, kot programer je zaposlen pri argentinski multinacionalki Globant.

Zakaj so razdalje v tej južnoameriški državi za Slovence pogosto nepredstavljive, kako resno Urugvajci izražajo svojo nogometno in politično pripadnost, kaj tam nadomešča kavo in zakaj je obisk savne tam otežen, izveste v oddaji.

Hrvaški Vinkovci so rojstni kraj naše tokratne sogovornice, zgodovinarke Marte Kotar, ki je svoj novi dom našla v osrčju Slovenije, v Šmartnem pri Litiji. Zgovorno turistično vodnico, ki ji je med slovenskimi sladicami najbolj pri srcu potica in ki so ji - v nasprotju z domačo panonsko ravnico - k srcu prirasli slovenski hribi ter si je, kot naslednji izziv zastavila učenje enega od zimskih športov, je pred mikrofon povabila Karmen Štrancar Rajevec.

Hrvatica Marta Kotar zdaj že obvlada dvojino in naše ovinkaste ceste

Vinkovci so rojstni kraj naše tokratne sogovornice, zgodovinarke Marte Kotar, ki je svoj novi dom našla v osrčju Slovenije, v Šmartnu pri Litiji. Zgovorno turistično vodnico, ki ji je med slovenskimi sladicami najbolj pri srcu naša potica, o kateri je prepričana, da bi jo moral res vsakdo poskusiti, in ki so ji v nasprotju z domačo panonsko ravnico k srcu prirasli slovenski hribi ter si je kot enega naslednjih izzivov zastavila učenje enega od zimskih športov, je pred mikrofon povabila Karmen Štrancar Rajevec.

Georgeta Capraroiu se je rodila na severovzhodu Romunije, blizu meje z Moldavijo in Ukrajino. Že pri desetih letih se je od staršev preselila v Cluj-Napoko, kjer je hodila v baletno šolo. Prav uspešnost v tem poklicu jo je pred dobrimi tridesetimi leti pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je najprej plesala v mariborski, nato pa v ljubljanski operi. Čeprav je nad marsičem v Sloveniji navdušena – od poštenosti ljudi, do naše hrane in zdravstvenega sistema – pa predvsem v Ljubljani pogreša več neposrednosti, odprtosti in solidarnosti z drugimi ljudmi.

Balerina Georgeta Capraroiu je iz Romunije v Slovenijo prišla pred dobrimi 30-imi leti in skozi plesanje v mariborski in ljubljanski operi dodobra spoznala razlike med našima največjima mestoma

Georgeta Capraroiu se je rodila na severovzhodu Romunije, blizu meje z Moldavijo in Ukrajino. Že pri desetih letih se je od staršev preselila v Cluj-Napoko, kjer je hodila v baletno šolo. Prav uspešnost v tem poklicu jo je pred dobrimi tridesetimi leti pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je najprej plesala v mariborski, nato pa v ljubljanski operi. Čeprav je nad marsičem v Sloveniji navdušena – od poštenosti ljudi, do naše hrane in zdravstvenega sistema – pa predvsem v Ljubljani pogreša več neposrednosti, odprtosti in solidarnosti z drugimi ljudmi.

»Kot Romunka: mi, kar imamo v glavi, to tudi povemo. Jaz, če imam kaj za povedati, bom povedala in bom razčistila. Tako smo bili naučeni – kljub temu da smo živeli pod Ceausescujem in smo imeli res težko diktaturo. Ampak vseeno, naučeni smo bili, da če imaš kakšen problem, moraš razčistiti in povedati in potem ta kamen dati od srca. Tukaj sem imela glede tega kar velike probleme.«

Rebecca Svetina že 13 let živi v Radovljici, v katero se je preselila iz ameriškega Pittsburgha. Kaj je grafično oblikovalko in učiteljico angleščine pripeljalo v Slovenijo in zakaj je tukaj ostala, je povedala Darji Pograjc. Pa tudi to, zakaj so slovenski vrtci odlični in zakaj je slovenščina »nagajiva prijateljica«, boste slišali v Drugem pogledu.

Nacho Escriche Rubio se je zaradi zveze s Slovenko iz okolice Valencije k nam preselil pred skoraj 19-imi leti. Dolgoletni učitelj španščine, ki danes dela na oddelku prodaje pri enem najuspešnejših slovenskih podjetij, se je zelo hitro naučil našega jezika in takoj vzljubil tukajšnje življenje. Kljub temu pa med državama opaža kar nekaj razlik: od majhnih navad, kakršna je na primer, da Slovenci v stanovanjih vedno nosimo copate in vztrajno sprašujemo drug drugega, koliko je kaj stalo … pa do tega, da imamo veliko bolje organiziran delovni čas in da je v naši družbi veliko manj neenakosti kot v Španiji. Rubriko je pripravila Alja Zore.

Nacho Escriche Rubio se je iz okolice Valencije v Slovenijo preselil pred skoraj 19-imi leti

Nacho Escriche Rubio se je zaradi zveze s Slovenko iz okolice Valencije k nam preselil pred skoraj 19-imi leti. Dolgoletni učitelj španščine, ki danes dela v oddelku prodaje pri enem najuspešnejših slovenskih podjetij, se je zelo hitro naučil našega jezika in takoj vzljubil tukajšnje življenje. Kljub temu pa med državama opaža kar nekaj razlik: od majhnih navad, kakršna je na primer, da Slovenci v stanovanjih vedno nosimo copate in vztrajno sprašujemo drug drugega, koliko je kaj stalo … pa do tega, da imamo veliko bolje organiziran delovni čas in da je v naši družbi veliko manj neenakosti kot v Španiji.

Čeprav v Sloveniji živi kar precej državljanov Tajske, pa danes v naši rubriki Drugi pogled gostimo prvega. Pravzaprav prvo – Tajko Thorung Kaewmontree, ki prihaja iz Chiang Maia, drugega največjega tajskega mesta, ki leži na severu države, 700 kilometrov od Bangkoka.

Thorung že šestnajst let živi v Ljubljani. Rada se odpravi na obalo, čeprav jo je slovensko morje ob prvem obisku razočaralo.

"Spomnim se, ko sem bila v Kopru, Piranu, da sem vprašala svojega moža – takrat je bil še moj fant – 'Je to morje? To je to?? Morje bi moralo biti večje, kje je pesek, tu so samo skale!' To je bilo moje prvo vprašanje. Na Tajskem imamo namreč zelo lepo obalo, plaže, čisto vodo … Slovensko morje je majhno, ampak zdaj, po 16 letih, sem se že navadila, ni tako slabo."

Wasim Alkhatib je Palestinec iz Jordanije. Tja so njegovi starši, tako kot veliko drugih Palestincev, pobegnili pred izraelsko-arabsko vojno leta 1967. V Sloveniji je študiral že v drugi polovici 80-ih let, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletji. Danes dela kot tolmač iz arabščine v slovenščino in nazaj.

Jordanec palestinskih korenin Wasim Alkhatib je v Sloveniji študiral že v 80-ih letih, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletji

Wasim Alkhatib prihaja iz Jordanije, kamor so njegovi starši, tako kot veliko drugih Palestincev, pobegnili pred izraelsko-arabsko vojno leta 1967. V Sloveniji je študiral že v drugi polovici 80-ih let, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletji. Danes dela kot tolmač iz arabščine v slovenščino in nazaj.

 »V Jordaniji je zdravstveni in šolski sistem zelo podoben ameriškemu. In ta se mi včasih zdi tako nečloveški, kot nek boj za vse. Bojim se, da gre tudi Slovenija v to smer, ampak upam, da ne: ker ljudje ne vejo, kaj jih čaka, če se bo to zgodilo.«

Svetlano Oletič je iz rojstnega Luganska pot vrhunske odbojkarice vodila po širnem svetu in jo naposled pripeljala v Slovenijo, kjer jo je v Prlekiji poleg odbojke zadržala predvsem ljubezen. V Mali Nedelji v občini Ljutomer si je ustvarila družino s petimi otroki, kot učiteljica telovadbe dela v tamkajšnji osnovni šoli, sicer pa je zelo vpeta v družabno dogajanje lokalne skupnosti. Lani je izdala svoj prvenec – avtobiografski roman Življenje, od začetka vojne v Ukrajini pa vso energijo vlaga v pomoč svojim rojakom. Svetlano Oletič je pred mikrofon povabila Lidija Kosi.

Ukrajinka Svetlana Oletič je pred več kot dvema desetletjema prišla v Slovenijo kot vrhunska odbojkarica, svojo družino si je ustvarila v Prlekiji

Svetlano Oletič je iz rojstnega Luganska pot vrhunske odbojkarice vodila po svetu in jo naposled pripeljala v Slovenijo, kjer jo je v Prlekiji poleg odbojke zadržala predvsem ljubezen. V Mali Nedelji v občini Ljutomer si je ustvarila družino s petimi otroki, kot učiteljica telovadbe dela v tamkajšnji osnovni šoli, sicer pa je zelo vpeta v družabno dogajanje lokalne skupnosti. Lani je izdala svoj prvenec, avtobiografski roman Življenje, od začetka vojne v Ukrajini pa vso energijo vlaga v pomoč svojim rojakom.

V Drugem pogledu bomo danes slišali pogled druge strani oz. spoznali glas strani, ki ga v medijih do zdaj še nismo, vsaj poglobljenega ne. Julia Kulchitskaya je Rusinja, ki živi v Sloveniji ter v šoku in s strahom spremlja dogodke zadnjih dni. Z njeno pomočjo bomo med drugim poskušali orisati tudi trenutno dogajanje v Rusiji.

Julia Kulchitskaya se je z družino v Ljubljano preselila pred dvema letoma

V Drugem pogledu bomo slišali pogled druge strani oz. spoznali glas strani, ki ga v medijih od začetka rusko-ukrajinske vojne še nismo. Vsaj poglobljenega ne. Julia Kulchitskaya je Rusinja, ki živi v Sloveniji in v šoku ter s strahom spremlja dogodke zadnjih dni 12 dni. Z njeno pomočjo je Darja Pograjc med drugim skušala orisati trenutno dogajanje v Rusiji.

Med begunci iz Afganistana, ki so v zadnjih letih prišli v Slovenijo, je tudi Noorullah Oriyakhel, za znance Noor. Vse od prihoda leta 2015 si je ves čas prizadeval, da bi ostal v Sloveniji; o tem so pred leti tudi veliko poročali v medijih in končno mu je uspelo. Lani je dobil dovoljenje za delo, nato si je poiskal redno službo, januarja letos pa se je tudi poročil s partnerico Dragano, ki mu je ves čas stala ob strani. Živi v Novem mestu, tam ga je obiskala Nataša Rašl.

Noorullah Oriyakhel iz Afganistana je k nam prišel leta 2015

Noorullah Oriyakhel, na kratko Noor oziroma Nur, se je rodil v afganistanski provinci Laghman, ki je od glavnega mesta Kabula oddaljen približno tri ure vožnje z avtomobilom. Nikoli ni hodil v šolo, brati se je naučil sam. Tudi miru ni poznal. Svojo domovino, v kateri je ves čas vladala vojna, je moral zapustiti leta 2013. Od afganistansko-iranske meje je več kot leto dni z drugimi begunci hodil prek Irana, Turčije in Bolgarije ter Srbije. V Beogradu so jih nato posedli v konvoj štirih avtobusov, da bi nadaljevali pot proti Nemčiji.

"Nihče ni vedel, kaj je Slovenija. Vedeli smo za Francijo, Nemčijo, torej večje države. Ko smo čakali v avtobusih pred slovensko-avstrijsko mejo, so prišli socialni delavci iz azilnega doma s prevajalci in nas spodbujali: "To je Slovenija. Dva milijona prebivalcev. Evropa. Dobili boste azil, ostanite tukaj." Trije smo dvignili roko, da bomo ostali v Sloveniji, potem pa od teh obljub ni bilo nič."

Noor je danes predvsem hvaležen številnim, ki so mu nato le pomagali, da lahko zdaj brez omejitev živi v Novem mestu in ima redno službo.

Profesorja umetnostne zgodovine Boruta Uršiča je njegova podjetniška pot v turizmu pripeljala na ta karibski otok. Sprva občasni postanki, nato ustalitev v Havani, kjer zdaj živi že 12 let. V Drugem pogledu nam je povedal, kateri je kubanski nacionalni šport, katera kubanska navada ob prihodu najbolj preseneti Evropejce, kaj kubanske mame in babice počnejo ob nedeljskih popoldnevih in zakaj ima tamkajšnja vlada monopol nad jastogi.

Pri nas februarska olimpijska evforija, Kuba še brez zimske izkušnje pod petimi krogi

Kaj si Kubanci mislijo o smučarskih skokih? Bržčas se jim zdijo precej nenavadno, skoraj čudaško početje. In tudi sicer je njihov odnos do zimskih športov nikakršen. Posledično spada Kuba, ki je 16. največji otok na svetu, med tiste države, ki se niso še nikoli udeležile zimskih olimpijskih iger, pa čeprav Kubanci veljajo za zelo športno nacijo.

Profesorja umetnostne zgodovine Boruta Uršiča je njegova podjetniška pot v turizmu pripeljala na ta karibski otok. Sprva občasni postanki, nato ustalitev v Havani, kjer zdaj živi že 12 let. V Drugem pogledu nam je povedal, kateri je kubanski nacionalni šport, katera kubanska navada ob prihodu najbolj preseneti Evropejce, kaj kubanske mame in babice počnejo ob nedeljskih popoldnevih in zakaj ima tamkajšnja vlada monopol nad jastogi.

Ali Đogić se je rodil v Avstraliji, kamor se je njegova družina iz Bosne in Hercegovine preselila tik pred začetkom vojne leta 1992. Potem ko je tam opravil dva razreda osnovne šole, sta se starša odločili za vrnitev v Sarajevo, že po enem letu pa so se od tam preselili v Ljubljano, tako da je Ali Đogić pri osmih letih že trikrat zamenjal državo, jezik in šolo. O tem, kakšna je bila izkušnja te selitve in kako danes vidi Slovenijo in Slovence, se je za tokratni Drugi pogled z njim pogovarjala Alja Zore.

Ali Đogić je prvih sedem let živel v Avstraliji, potem se je s starši vrnil v Bosno, od osmega leta pa biva v Ljubljani, kjer končuje študij filozofije in anglistike

Ali Đogić se je rodil v Avstraliji, kamor se je njegova družina iz Bosne preselila tik pred začetkom vojne leta 1992. Potem ko je tam opravil dva razreda osnovne šole, so se starši odločili za vrnitev v Sarajevo, že po enem letu pa so se od tam preselili v Slovenijo, tako da je Ali Đogić pri osmih letih že trikrat zamenjal državo, jezik in šolo.

»Dolgo sem bil razcepljen, po eni strani sem govoril slovensko, sem razmišljal v slovenščini …  po drugi strani sem se pa bolj počutil Bosanca. Ampak vedno imamo izključujočo razlago, kot da si lahko samo eno ali drugo, da si lahko samo Slovenec ali samo Bosanec. Potem sem pa skozi življenje ugotovil, da to ni res, da si lahko v resnici oboje hkrati in da sem oboje hkrati. In da ne samo da eno ne izključuje drugega, ampak mi to daje celo neko bogastvo in širino.«

V današnji rubriki Drugi pogled bomo spoznali Agate Lielpetere /Agate Leopeter/ iz Latvije. Prihaja iz glavnega mesta, Rige, ki je še enkrat večje od naše prestolnice, kjer živi sedaj. Tam je bila pred kratkim na obisku in pravi, da se je bilo iz zimske pravljice s sicer temperaturami močno pod ničlo kar težko vrniti v ljubljansko sivino. A ko tudi tukaj pri nas posije sonce, je to najlepši kraj na svetu, je povedala Tadeji Bizilj, s katero se je pogovarjala.

Agate Lielpētere iz Rige je v Slovenijo prišla na pripravništvo in ostala zaradi ljubezni.

Agate Lielpētere je umetnica iz Rige, diplomirala je sicer na oddelku za tiskanje, a se danes ukvarja predvsem z risanjem in slikanjem, pripravlja pa tudi številne ilustracije. V Slovenijo je prišla, bi lahko rekli, skorajda po naključju - ker se je nezadržno bližal rok zadnje prijave na pripravništvo v tujini, je na hitro izbrala Ljubljano. In čeprav je mislila, da bo ostala tukaj le polovico leta, jo je življenje prijetno presenetilo.

O vaši državi nisem vedela veliko, razen tega, kje točno leži in da je del Evropske unije ter nekaj teh osnovnih stvari. Je pa res, da sem – ne vem iz kakšnega razloga, ko sem pakirala takrat v začetku septembra, vzela s seboj sandale, kratka krila, majice s kratkimi rokavi in le en pulover, tako da je bila prva stvar, ko sem prišla sem, nakup celotne toplejše garderobe. Enostavno sem mislila, ker je Slovenija tako daleč od Latvije, kjer je res mrzlo, mora tukaj biti dosti topleje. No, pa sem se malo zmotila … Moje pripravništvo se je sicer končalo že dolgo tega, saj je trajalo samo dobrih pet mesecev … A zgodilo se je, da sem se zaljubila – in ja, po vsem tem času sem zdaj tukaj srečno poročena.

Na letne čase in temperature v Sloveniji se je zdaj že dobro navadila, prav tako tudi na naše glavno mesto, v katerem živi.

Latvija in njeno glavno mesto Riga, od koder prihajam, imata zelo ravno površje. Gora skorajda nimamo, zato je res lepo, da imam zdaj s konca svoje ulice čudovit razgled na Alpe. Kajti, ko pravim, da imamo samo ravnino pri nas, to tudi mislim - najvišji hrib je visok le dobrih 300 metrov, to je nekako tako kot Rožnik tukaj v Ljubljani. V Latviji je zanimivo tudi to, da se lahko voziš dve uri v eno smer, ko odpreš vrata avta, boš imel občutek, da si na popolnoma enakem kraju kot prej. Pokrajina je popolnoma enaka povsod, kar se morda sliši celo malce depresivno – sploh če pogledam Slovenijo. Tukaj se v mestu usedeš v avto in dve uri stran si lahko v hribih, ob jezeru, na morju ali na podeželju. Pokrajina, vreme, razgled, vse je čisto drugačno, kot bi prišel v drugo državo, tako raznovrstno je vse. 

Ko primerja Latvijo in Slovenijo, naša sogovornica ne more mimo prometne varnosti.

Sama sicer ne vozim avta, tako da je ta primerjava bolj od mojega moža – a ko se voziva po latvijskih cestah, vedno pove, da so Latvijci dobesedno zmešani vozniki. Res moraš biti ekstremno previden, saj so oni zelo neprevidni in nepozorni pri vožnji. Lahko rečem, da se za volanom spremenijo v nekakšne pošasti, tako da moraš biti v avtu res vsako sekundo zelo pozoren, da se ti kaj ne zgodi. V Sloveniji sicer so tudi taki vozniki, a so to res izjeme, sicer pa lahko potrdim, da ste zelo mirni vozniki, vljudni, spremljate vožnjo, spustite ljudi mimo, pazite tudi na pešce in kolesarje … 

Agate Lielpētere ob koncu pravi, da rada živi v Sloveniji in da za zdaj o selitvi kam drugam sploh ne razmišlja, saj ji je tukaj preprosto – lepo. Vsem poslušalcem pa sporoča …

Tisti poslušalci, ki ste iz Ljubljane – zdržite skozi tole zimsko sivo meglo, saj bo minila, boste videli – tisti poslušalci, ki pa niste iz Ljubljane – uživajte v zimskem soncu in se ga naužijte še za nas, Ljubljančane.

Z Drugim pogledom se tokrat selimo v Sakartvelo. To je namreč domače ime za državo ob vzhodni obali Črnega morja, ki jo Slovenci imenujemo Gruzija, številne zahodne države pa Georgia. S Kavkaza se je na sončno stran Alp pred štirimi leti preselila 24-letna Victoria Surneva in gruzijsko prestolnico Tbilisi zamenjala s slovenskim glavnim mestom. Zakaj je prišla, kako se tu počuti in kakšni smo mi Slovenci, je povedala Andreji Čokl.

Gruzijka Victoria Surneva se pri nas počuti odlično, ne razume pa, zakaj še vedno dobivamo pošto v fizični obliki

Z Drugim pogledom se tokrat selimo v Sakartvelo. To je namreč domače ime za državo ob vzhodni obali Črnega morja, ki jo Slovenci imenujemo Gruzija, številne zahodne države pa Georgia. S Kavkaza se je na sončno stran Alp pred štirimi leti preselila 24-letna Victoria Surneva in gruzijsko prestolnico Tbilisi zamenjala s slovenskim glavnim mestom.

"Tbilisi je skoraj kot cela Slovenija, ima 2 milijona prebivalcev. Ampak ko sem še živela v Gruziji, sem imela vedno občutek, da je Tbilisi najmanjše mesto. Ko sem prišla v Ljubljano, pa sem razumela ... Trideset minut od enega konca mesta do drugega ..."

Mrzlo decembrsko jutro zdaj ogreje brazilska drugopogledniška zgodba – Jorge Da Costa Oliveira se je iz države s skoraj 215 milijoni prebivalcev preselil v dvomilijonsko Slovenijo. Stereotipno se zdi, ampak kot boste lahko slišali, se naš Brazilec med drugim odlično znajde za žarom! Na pogovor ga je povabila Darja Pograjc.

"V Braziliji sem spoznal Slovenko in tam sva začela lepo ljubezensko zgodbo. Čez dve leti je prišla nazaj v Slovenijo in me povabila, da pridem," svojo pripoved začne 41-letni Brazilec Jorge Da Costa Oliveira, ki se je v Ljubljano preselil pred približno desetimi leti. Pred tem je za Slovenijo slišal le enkrat.

"Zaradi svetovnega prvenstva v nogometu, ki je prišlo v Afriko. Takrat sem bil igralec nogometa, zato sem vedel, kaj se dogaja v nogometu. To je bilo leta 2010. Takrat sem prvič slišal to ime: Slovenija."

Po koncu nogometne kariere – ko je prišel k nam, je igral še v ljubljanskem Slovanu – je našel delo za žarom pionirja kakovostnih uličnih burgerjev pri nas Hood Burgerju. Zato vprašanje, kakšna je razlika med pripravo govedine pri nas in v Braziliji, deželi, ki izvozi največ govedine?

"Ni tako velika razlika. Pri nas mesu dodamo več začimb, na primer sol, čili v prahu. Včasih ljudje dajo tudi pivo na meso. Ampak temu mi rečemo churrasco. Ker poznamo različne priprave mesa. Je pa zanimivo in okusno! Pogrešam churrasco."

Na vprašanje, kako se sicer počuti pri nas, odgovori: "Kot dojenček! Ker lahko pozabim vse, kar je negativno, in rastem kot nov človek. Jaz tako čutim Slovenijo."

Donald Francis Reindl je v Slovenijo prišel pred 20 leti iz Združenih držav Amerike, sem ga je vodilo raziskovanje za doktorsko disertacijo. Kot jezikoslovec je že prej potoval v Evropo in v naše kraje, takrat pa je prišel za dalj časa. In ostal. Več izvemo v Drugem pogledu

Američan s slovenskimi koreninami, ki je v Sloveniji našel svoj dom

Donald Francis Reindl je v Slovenijo prišel pred 20 leti iz Združenih držav Amerike, sem ga je vodilo raziskovanje za doktorsko disertacijo. Kot jezikoslovec je že prej potoval v Evropo in v naše kraje, takrat pa je prišel za dalj časa.

"Slovenijo sem izbral, ker moji predniki prihajajo od tu. Razlogi so bili torej dokaj sebični: želel sem ponovno obiskati Slovenijo in izboljšati svoje znanje jezika. To je bilo pomembno tudi za disertacijo, saj sem tako lahko bolj suvereno pisal o temi naloge. V Sloveniji sem mislil ostati dve leti, da bi dokončal doktorsko disertacijo, a začele so prihajati priložnosti. Ljudje so mi naročali prevode, začel sem učiti in po 20 letih sem še vedno tu."

Naš sogovornik zelo dobro govori slovensko. Pa ne le slovensko, učil se je več kot 50 jezikov, a jezikoslovec sam zase skromno pravi, da zares tekoče govori le angleško, nemško in slovensko. Z njim smo se pogovarjali v angleščini, saj se za prevajalca in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti se ne spodobi, da bi čez nekaj let kdo našel posnetek in v njem slučajno odkril kakšno njegovo napako. A pojdimo v preteklost, kako je bilo pred 20 leti, ko je prišel v Slovenijo?

"Večina slovenskih navad mi ni bila tujih. Del Amerike, od koder prihajam – Wisconsin –, je kulturno Sloveniji zelo podoben. To ni naključje, saj tam živi veliko slovenskih priseljencev. Četudi ne govorimo slovensko, imamo podobne navade in običaje. Presenetile pa so me majhne stvari. Ena od teh je bila, da Slovenci jeste solato iz ene velike sklede, to je bilo z ameriškega vidika zelo čudno. Še ena taka stvar je bila – in to bo čudno tudi vam, ker se je dogajalo 20 let nazaj – obisk trgovine Centromerkur na Prešernovem trgu. Najprej si moral stati v vrsti, da si povedal prodajalcu, kaj želiš. Dobil si listek, s katerim si šel v drugo vrsto, kjer si plačal, nato pa si moral v tretjo vrsto po samo blago. To je bila vzhodnoevropska praksa, ki sem jo doživel tudi na Slovaškem in še kje, za Američana (ali pa danes za Slovenca) pa je nenavadna."

Stiki z družino danes zaradi tehnologije niso večja težava, od drugih stvari pa najbolj pogreša knjižnice.

"Najbrž najbolj pogrešam raziskovalne knjižnice. Ameriške univerze imajo ogromne knjižnice, ki so dostopne vsakomur. Prideš, si s police vzameš katerokoli knjigo in jo začneš brati. Česa takega v Sloveniji nimamo. Seveda so tu tudi knjižnice, a veliko jih je razdrobljenih na majhne oddelke, knjige so zaradi pomanjkanja prostora shranjene v arhivih. To je slabost, saj lahko raziskovalec v ZDA pride v knjižnico in neomejeno raziskuje, tu pa moraš knjige naročiti in potem nanje čakati, kar upočasnjuje študijski proces. Če za primerjavo opišem knjižnico na Univerzi v Indiani: poslopje ima velikost nogometnega igrišča in deset nadstropij – to je 10 nogometnih igrišč knjig! In to je le polovica knjižnice. Namenjena je podiplomskim študentom, zraven pa je še 5-nadstropna knjižnica za dodiplomske študente. Spominjam se slovenske raziskovalke, ki je prišla učit na fakulteto v poletno šolo. Ko je prišla iz knjižnice, je povedala, da so v njej slovenske knjige, ki jih v Sloveniji nimate. Na polici lahko najdete originalna dela Jerneja Kopitarja, ki so stara 200 let."

Zato ni čudno, da bi v Slovenijo uvozil prav tovrstvne raziskovalne ustanove, pa tudi nekaj ameriškega podjetniškega in ustvarjalnega duha. Američanom pa bi predstavil naš zdravstveni sistem in parlamentarno demokracijo.

Kompleksen, intenziven in obenem lep, ekspresiven. Tako naša tokratna sogovornica v Drugem pogledu opisuje svojo največjo strast – flamenko. Prav pri tej temi je daleč najzgovornejša. To je Madžarka Maria Keck, ki je več let živela tudi v Španiji, zadnja štiri leta je v Sloveniji. In kakšen je razlog, da se pevka, plesalka in učiteljica flamenka iz Španije preseli k nam? Ljubezen, seveda.

Madžarka Maria Keck v Sloveniji živi šele štiri leta

"Kompleksen, intenziven in obenem lep, ekspresiven." Tako naša tokratna sogovornica opisuje svojo največjo strast – flamenko. Prav pri tej temi je daleč najzgovornejša. To je Madžarka Maria Keck, ki je več let živela tudi v Španiji, zadnja štiri leta je v Sloveniji. In kakšen je bil razlog, da se je pevka, plesalka in učiteljica flamenka iz Španije preselila k nam? Ljubezen, seveda.

Začetki v Ljubljani so bili po temperamentnem Madridu težki, danes pa je vodja združenja flamenka Luna Gitana, ki s tečaji, seminarji in predavanji že več kot 16 let deluje pri nas.

"Zelo rada imam poučevanje. To je ena najlepših stvari, ki sem jih našla v življenju. Res uživam v tem. Poučevala sem že v številnih državah in v vsakem narodu je nekaj razlik. Slovenci ste morda malo bolj sramežljivi in rezervirani. Ampak tako ali tako je vsak posameznik zgodba zase in ti kot učitelj se povežeš z vsakim posebej."

Ognjen Radivojević ne prihaja iz kakšne daljne dežele s čisto drugačnim jezikom, kulturo in običaji, ki bi jih lahko primerjali z našimi, zato pa je toliko bolj razmišljal o sami izkušnji selitve in integracije v novo okolje. Še preden je pred desetimi leti prišel v Ljubljano, so namreč njegovo življenje zaznamovale selitve: rodil se je v Sarajevu, med vojno je nekaj časa bival v Nemčiji, večino življenja pa je preživel v Srbiji, predvsem v Novem Sadu. Poleg tega se zadnja leta, čeprav je v Srbiji študiral za učitelja zgodovine, ukvarja z integracijo priseljencev na Slovenski filantropiji, vse to pa je seveda močno zaznamovalo tudi njegovo razmišljanje o priseljenski izkušnji. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Ognjen Radivojević se je rodil v Sarajevu, večino časa je živel v Novem Sadu, v Sloveniji pa se ukvarja z integracijo priseljencev

Ognjen Radivojević ne prihaja iz kakšne daljne dežele s čisto drugačnim jezikom, kulturo in običaji, ki bi jih lahko primerjal z našimi, zato pa je toliko več razmišljal o sami izkušnji selitve in integracije v novo okolje. Že preden je pred desetimi leti prišel v Ljubljano, so namreč njegovo življenje zaznamovale selitve: rodil se je v Sarajevu, med vojno je nekaj časa bival v Nemčiji, večino življenja pa je preživel v Srbiji, predvsem v Novem Sadu. Poleg tega se zadnja leta - čeprav je v Srbiji študiral za učitelja zgodovine - ukvarja z integracijo priseljencev na Slovenski filantropiji. Vse to je seveda močno zaznamovalo tudi njegovo razmišljanje o priseljenski izkušnji, ki pa je, kot pravi, zanj – ker pač izhaja iz prostorov, ki so kulturno blizu našemu – mnogo lažja, kot veliko priseljencem, s katerimi dela danes.

»Če primerjamo Slovenijo in Srbijo, Slovenijo in Bosno … ljudje so še vedno zelo kulturno povezani, obstaja neka dediščina skupne države, ki jo vidimo tudi v zelo podobnem sistemu, recimo šolskem sistemu in podobno. Zato je seveda tem priseljencem lažje, kot recimo nekomu, ki prihaja iz drugega konca sveta. Tukaj si, kako bi rekel, nekako pol-tujec.«

Kljub tem razlikam, še poudarja, pa je selitev za večino ljudi na začetku vedno težka.

»Na začetku je zmeraj težko, predvsem zaradi jezika. Ne vem, koliko ljudje, ki nimajo te izkušnje, sploh lahko razumejo, kako 'hendikepiran' si ti pri udeležbi v kateremkoli pogovoru, kako ne moreš izraziti tega, kar čutiš in misliš, na način, kot bi hotel. Potem sem razmišljal, da se verjetno otroci, preden začnejo govoriti, zelo podobno počutijo, in kolikor so spomnim – ker imam tudi sam otroka – so lahko v tej fazi zelo tečni, preden začnejo nekako z besedami končno razlagati to, kar čutijo.«

Češkega sogovornika smo v Drugem pogledu nazadnje slišali leta 2019. Skrajni čas, da slišimo še kakšnega! 29-letni Matúš Javor še ni dolgo pri nas, je pa kljub temu že zvesti poslušalec Prvega, rad prisluhne predvsem našim »drugopogledniškim« zgodbam. Prav te so ga spodbudile, da nam je napisal elektronsko sporočilo in tako smo vzpostavili stik. Darja Pograjc ga je povabila na Tavčarjevo 17 in nastala je naslednja zgodba.

Čeh Matúš Javor se je v Velenje preselil pred enim letom in enajstimi meseci

29-letni Matúš Javor je zaradi jezika začel poslušati Prvi program Radia Slovenija in zdaj je naš zvesti poslušalec.

"Uporabljate uradno slovenščino, ki mi je zelo všeč. Bolj ko sem razumel jezik, več oddaj mi je bilo všeč. Imate res pestro izbiro oddaj! Svetovalni servis imam rad, zdaj imate novo oddajo o podnebnih spremembah, potem so tu Drugi pogled, Evolucija užitka ... Jaz sem vsak dan redni poslušalec."

Če vas zanima, katero jed je pri nas prvič poskusil in kako zelo ga moti, da med govorom v slovenščino vključujemo tujke in sleng, poslušajte posnetek. Kaj pa mu je pri nas všeč?

"Tu so višje plače. Tu so zanimivi dodatki, na primer regres. To na Češkem ne obstaja. Pa plačevanje potnih stroškov, tega tudi nimamo. Zelo so mi všeč tudi nekatere stvari iz zdravstvenega sistema. Tu je zdravnik ločen od medicinske sestre. Sami ste z zdravnikom, medtem ko na Češkem sestra dela vse, vse posluša, kaj govorite zdravniku, in vse naredi – vzame kri, vzame urin itn. Tu mi je všeč, ker je to ločeno."

Pred letom in pol je Cristián Román Huenufil svoj dom v Čilu zamenjal za dom v Sloveniji. Kot učitelj zgodovine je bil močno vpet v predmestno lokalno skupnost Santiaga de Čile, delal je na področju izobraževanja in se zavzemal za ranljive skupine. Pot ga je nato vodila na študij antropologije v Barcelono, doktorski študij zdaj opravlja pri nas. Čilski Drugi pogled je pripravila Darja Pograjc.

Kot učitelj zgodovine je bil Cristián Román Huenufilmočno vpet v predmestno lokalno skupnost Santiaga de Chile, kjer je delal na področju izobraževanja in zavzemanja za ranljive skupine. Po študiju antropologije v Barceloni zdaj doktorski študij opravlja pri nas.

"Tu opažam stvari, ki v Čilu počasi izginjajo. V Ljubljani je še precej javnega prostora, medtem ko se je v čilski prestolnici vse prilagodilo stanovanjskemu oz. gradbenemu trgu. Santiago de Chile je veliko mesto, povsod se gradi, simbolično pomembni medsosedski prostori izginjajo. Pri vas se počasi dogaja nekaj podobnega – gradijo se velike betonske stavbe, na primer Severna mestna vrata.

Želi si, da se podoba mesta ne bi prepuščala gradbenim, ampak urbanističnim in arhitekturnim službam, ki se ukvarjajo tudi z estetiko mesta in kakovostjo življenja. Mu je pa všeč, da lahko naravo pri nas najde tudi v mestu.

"Sploh spomladi in poleti. Jeseni in pozimi pa je zame življenje v Ljubljani kar malo težko. Problem je svetloba. Vseskozi je sivo in mislim, da ta sivina vpliva tudi na vedenje ljudi."

Še več o spoznavanju slovenske kulture, primerjavi čilskega in slovenskega zdravstvenega sistema, divji privatizaciji in velikih socialnih razlikah v Čilu ter o staroselskem plemenu Mapuči, ki mu sogovornik pripada, pa v posnetku.